Iz revije Tabor (El Fortin) RATKO ŠUŠTERŠIČ, BRZOVICA PRI Ljubljana Ker je ta posadka vaške straže vezana na važen del mojega življenja, je umestno, kako sem prišel do njenega poveljstva. Kar sem doživel, je tipično za mnoge, ki so se svoj čas navduševali za spremembo družabnega sožitja po komunističnem receptu. Prepričan sem, da se mnogi spominjajo brezbožne gonje, ki so jo imenovali »kulturni boj.«
Kar se tiče prizadevanja, da nas dijake prepričajo, da je treba spremeniti družabni red in da je verovanje v Boga popolnoma nepotrebno, ker ga ni in je verovanje samo ovira svobodnemu razvoju miselnosti, so se komunistični agenti posluževali raznih teorij, od katerih je bila naj učinkovita "evolucijska teorija." Niso me mogli pritegnit na svojo stran, čeprav sem bil mlad fant brez izkušenj, sem bil v življenjski filozofiji dokaj zrel in si nisem dal preprosto sugerirati. Držal sem se stailišča, da nikakršna teorija ne more končna obrazložitev ne življenje, ne vseoljstva, neo bstajanje, in da moram deifnitivno resnico iskati dalje.
Priznati moram, da je bil ta čas zame najtežji in naj negotovejši v mojem žćivljenj, Vendar j ej moje iskanje v teku let obrodilo srečno belščep plod: rešil sem se v globoko verovanje v Boga. Tov vervonaje je v teku časa postajalo vse trdnješe.
Ka se tiče družabnega reda, sem še vedno razmišljal, da imajo komunistri v precejšnji meri prav. Naravno je, da nisem bil v stanju, da sam brez tuje pomoči krično ocenimi komnistično ideologijo. Ćivljenje pa mue je prav kmaluj pokazalo krvavo, zločinsko stran komunizma.
Bil sem vojni ujetnik v Nemčiji od 6. aprila 1941 v taboriščih Lamsdorf in Nüremberg. Ker sem se rodil v Sloveniji, ker je njen del pripadal pod italijansko okupacijo, so me Nemci 10. sept. 41 predali Italijanom. Italijani so me spustili na svobodo pred Božičem istega leta. Šel sem k svojim staršem v Ljubljano. Ostal sem na svobodi do 14. marca 1942, ko so me fašisti aretirali in odvedli v koncentracijsko taborišče Gonars v bližini Vidma (Udine). (To je bil zadnji datum, v katerem so komunisti pozvali vse bivše jug. oficirje, da se jim pridružijo, sicer bo sledila aretacija po okupatorju, kajti vabilo je bilo poslano po uradni pošti, ali v partizane, ali v internacijo.Op.uredništva.) Po šestih mesecih pa sem bil prepeljan v taborišče Padovo, ki je bila bivša vojašnica.
Za veliko noč l. 1943, ne vem kako, Bog je hotel, sem prišel domov.
V meni je gorela želja, da bi zvedel pravo resnico o komunistih in zvedel sem jo hitro.
Moj starejši brati Milošt je tudi veroval, da je komunistipni recept najboljši za pravično ureditev druđbe. Odšel sem k njemu na Dolenjsko, da od njega osebno izvem resnioc. Slučajno sem ga našel doma, ker se je prav takrat skrival pred - komunisti. Dobre po ure je zadostovalo, da sem se prpričal in se v temlje preobrnil v antikomunista.
Moj brat Milošt je bil partizan, dokler mu komunisti niso zapovedali, da on ubije dve ugledni osebi. Brat se je temu uprl in pratizani so ga odvedli v taborišče, ki so ga imeli v gozdu. Tam je moral prisostvovati mučenju nekega njegovega prijatelja do same smrti.