Vaški stražarji iz Vnanjih in Notranjih Goric

Vaški stražarji iz Vnanjih in Notranjih Goric. Fotografija je z Brc v Vnanjih Goricah. V prvi vrsti tretji z leve je Pežak (Gregorc). Stoji drugi z leve Žerovco, šesti z leve Stane Marinko (Tomažev). V prvi vrsti je šesti z leve Grešaov (pri Slabetu). V drugi vrsti stoji drugi z leve Marinkotov Tone. V prvi vrsti četrti z desne Tomažev Tone. V prvi vrsti peti z desne Marinko. V drugi vrsti je peti z leve Lukcov Jože (igral je boben, ko je bila v Vnanjih Goricah godba.
V drugi vrsti šesti z leve sedi fašist Gaspari (v črni baretki z mrtvaško glavo). Na levi je verjetno tudi italijanski častnik, na desno pa Ferdinand (Nande) Marinko, Gajštrov, doma pri vulgo Marinku. Za časa domobranstva je bil civilni domobranski zaupnik, zadolžen za Vnanje Gorice. Posredoval je za mnoge, npr. za Martina Selana, ki ga je rešil smrti.
V drugi vrsti stoji šesti z levi Matičnov Jože iz Notranjih Goric, ki je preživel večino ostalih na tej fotografiji. Umrl je okoli leta 2012.
V isti vrsti je prvi z desne Hkavcov, brat dr. Alojza Pezdirja, poveljnike posadke v Kušlanovem gradu. Ta s fotografije je bil kuhar. Dr. Pezdir je menda preživel povojne poboje in naj bi živel potem v Veliki Britaniji. O tem naj bi govorila gospa iz Notranjih Goric, ki je služila pri Šinkovcu v Vnanjih Goricah.
Zanimivo je, da so mnogi starejši Vnanjčani s fotografije preživeli: tako Gajšter kot Pežak.

Povedal pokojni Franc Tomšič, Žvižgovc z Brezovice, okoli leta 2010.

SIMO DUBAJIĆ: ZLOČIN, GREH IN KESANJE (odlomki iz knjige)

PRI GENERALU SCOTTU

V Kobaridu nas je povsem nepričakovano prisrčno sprejel brigadni general, komandant tankovske brigade z oznako »jeklena pest« (steel fist). Pokazal je zemljevid z vrisanim položajem in hitro pokazal razlog za svoje gostoljubje. Izvidniki so mu predali poročilo, da je na zavojih Breta Sopra, štiri kilometre vzhodno od Predilskega jezega, planinskega jezera južno od Trbiža, predhodnico njegove gardijske brigade zaustavil ogenj nemške obrambe. Ukazal je, da tja pošljejo okrepitve. Prosil me je, da se od Plesa obrnem proti Trentu na poti v Kranjsko Goro, in da pošljem pešadijsko patruljo partizanskega značaja moči enega odreda, in sicer iz vasi Trento do Breto Sopra, da s planine pride za hrbet nemški zasedi.

Zdaj več nisem prepričan, ali je bil prevajalec tukaj Srečko Freundlich ali Duka Julijus ali kdo drug od naših Židov, ki so angleško ali nemško govorili kot srbsko. Pozorno sem ga poslušal, vzel vrisani odsek in pivo, ki nam ga je prinesel pribočnik. Dogovorila sva se za skupno delovanje do Rateč, potem pa naj bi se spet srečala, če bi bilo potrebno. Ali pa bo on prišel v Rateče, na našo staro mejo z Italijo, na ozemlju njihove okupacijskega območja v Italiji.

Na zemljevidu to ni bilo videti tako težko, v resnici pa se je izkazalo za skoraj nemogoče. V tistem trenutku, potem ko sem poslušal njegove nasvete kot povelja, sem se lahko vrnil do novega mostu v Kobaridu. Takrat je bil enajsti brigadi dovoljen prehod in nadaljevanje vsiljenega marša na sever. Zasledujoči odred je se pri Bovcu obrnil na vzhod, proti Trenti in  kraju Na logu, pod samo zahodno vznožje Triglava. Tako moj spomin skrajšuje in zaokroža tisto množino podrobnosti vojaške solidarnosti in iskrenosti, negotovosti, nemira in bojazni.

Daleč, tam v Julijskih Alpah, je kdaj pa kdaj eksplodirala kakšna minometalska granata in verižni odmev se je lomil med skalnatimi gorskimi vršaci. Pred menoj je, pri izviru čista kot kristal, tekla Soča. Prek nje napol uničeni mostovi. Ob toku izvira brbotave rečice nad gornjo Trento smo pohiteli z izvidovanjem Vršiča. Vse poti so bile zakrčene s snežnimi zameti in nismo mogli po njih, dokler ne bi odstranili te ovire od kote 1416, približno dva kilometra ceste, do mejne karavle, kolikor se vidi. In ne vem koliko še v daljavo za mejo, proti Kranjski Gori, tam v nerazpoznavni kotlini.

»Mehanizacija za kidanje snega, kje jo imamo?« je vprašal Boško.

»Treba je uporabiti ujetnike iz Tolmina.« sem rekel.

»Hitro s kamioni pripeljite sem tristo Švabov!« je dovolil Šiljegović.

»To je premalo!« sem nevsiljivo in zadržano predlagal svojemu dragemu komisarju.

»Konji ...« Boško se je spomnil komore enajste brigade in njenega komandanta Guve. »Ni se jim mogel odreči niti na Grobniškem polju niti po zavzetju Trsta. Zdi se, da bi nam zdaj prišli prav. Tudi tisti iz kobilarne Lipica, med Bazovico in Sežano. Kaj, če kdo od ujetnikov pobegne v Kranjsko Goro in nas Švabi pričakajo? Tega se bojim ...« je naglas razmišljal Šiljegović.

Nisem se mogel zadržati, da ne bi rekel:

»Mislim, da bi to lahko pravočasno naredili ujetniki iz Tolmina. Vendar vseh 3.000!«

Boško me je ostro ošinil s pogledom: »Oni bi pobegnili!«

Vračamo se Na Log, izčrpani od utrujenosti. Imel sem občutek nemoči pred jutrišnjim dnem in se bal sna. Vojaki so nalagali na ogenj, da se ogrejejo: sedeli so okoli ognja in spali. Hiše so bile polne. Kaj takega tukaj niso pomnili še iz prve svetovne vojne in Daskalovićeve bitke za Kobarid.

Dolgo v noč so ječala Triglavova ledja, s katerih je padala zaledenela skorja. Zamolklo so se trgali slapovi snežnih plazov in odmevali kakor grom iz globokih nedrij zemlje. Nisem mogel zaspati, ker me je vznemirjalo odmerjeno odštevanje načrta operacije. Nisem vedel, da bo to epopeja ob samem koncu vojne.

Zadnji dnevi vojne

http://www.mojaobcina.si/log-dragomer/novice/sosed-sosedu/zadnji-dnevi-vojne.html

Izidor Mole: ZAKAJ SO MORALI PASTI

2.2. Zakaj so morali pasti

+Izidor Mole

2.2.1.

Vas in mesto se razlikujeta kot noč in dan. Na vasi vsi poznajo vse in vedo drug o drugem več, kot ve vsak sam o sebi. A nikar ne mislite, da se o tem ne vem koliko govori. To vedenje ne prihaja od pripovedovanja, ampak raste iz mnogih drobnih dejanj in besedi, iz neštetih opažanj na neštetih srečanjih. Tako vaščani nosijo drug o drugem dve podobi v sebi: eno sestavljajo obraz in glas in hoja, druga pa je nastala iz onih mnogih znakov in govori, če smemo tako reči, o notranjem človeku. Življenje na vasi je tako, da se ve, kdo je kdo. A sedaj moramo, ne da bi hoteli življenju jemati karkoli od njegove resničnosti, le pokazati na razliko med tem, kako so se slike drug o drugem ustvarjale nekoč in kako se ustvarjajo danes – če se sploh še ustvarjajo. Glejte, stvar ni v tem, da je bilo življenje težko. Težko so ljudje živeli in so vedeli, da tudi vsak drug težko živi. To je bilo tako očitno in tako jasno in tako osnovno, da je nazadnje, potem ko so se razne misli ponudile, da postanejo del one slike, nastopilo usmiljenje. Če se usmiljenje komu zdi previsoka beseda, naj stolče barometer na zarezo, kjer piše: razumevanje ali dopuščanje. Tisti, ki s spoštovanjem govorijo o kulturi nekdanje slovenske vasi, bi vam, če bi jih vprašali, odgovorili, da je bila njena kultura prav v tem, da se je vedelo, kaj je usoda človekova.

In v to vas je udarila revolucija. Ponavadi se ni skotila v vasi, ampak je prišla od drugod. Prišla je in prinesla razdor. Prišla je namreč z velikimi obljubami in v nekaterih ljudeh, v globinah, ki so bile še njim samim skrite, so se oglasile strune in se ujele v veliko valovanje, ki je šlo čez deželo, dokler niso vzplamteli in zagoreli in nazadnje pozabili, kaj je usoda človekova. Potem se je v vasi zgodil umor in jo ločil. Vas ni bila več eno, ampak dvoje. Ljudje so se opredeljevali, eni zavestno, tako da so jih razmere porivale v ospredje njihove skupine, drugi so šele počasi in negotovo odkrivali v sebi, kam spadajo, tretji pa so se odločali povsem slučajno, zaradi znancev in sorodnikov. Začela se je državljanska vojna.

O državljanski vojni je mogoče govoriti tako, kot govori zgodovinar, ki išče vzroke in učinke; ali tako kot govori politični mislec, ki ga zanima, kaj je katera skupina hotela; ali tako kot govori človek, ki ga vznemirjajo etična in moralna vprašanja in bi se rad prebil do odgovora na vprašanje, kdo je imel prav. Vse to je mogoče in prav in potrebno.

Mogoče pa je še marsikaj drugega. Mogoče je na primer zavestno in hote ne misliti na boje in ločitve in poskušati v sebi obnoviti tisto nekdanje globinsko vedenje vasi: kaj je usoda človekova. Zdi se, da so nekateri ljudje, ki imajo v sebi dar, da tako gledajo na svet. Ne moremo jim očitati, da to delajo zato, da bi se izognili teži vprašanj, ki smo jih nakazali zgoraj, saj bi vam takoj priznali, če bi jih vprašali, da so to prava vprašanja in mora narodova kultura nanja najti odgovore. A bodo vendar zase terjali to pravico, da rišejo usode ljudi na čim širše platno, kjer se zmaga spreminja v poraz in poraz v zmago; da jih rišejo v stiski, ko se resničnost ukazovalno ustavlja pred njihovimi vrati in ni mogoče najti lahke rešitve. Hočejo odkriti tisto resnico, ki ni lastnina človeka izpovedovalca tega ali onega prepričanja, ampak resnica človeka kot človeka. Čutijo, da je šele na to resnico mogoče naslikati vsako drugo. To so ljudje, ki se podrejajo ukazom umetnosti.

Profesor Izidor Mole je slikar. Tega pravzaprav ne bi bilo treba posebej pripovedovati, saj je iz načina njegovega pripovedovanja to razvidno na prvi pogled. Povabi nas v galerijo svojega spomina in nas vodi od slike do slike. Te slike so mali krokiji, ki nam z nekaj bistvenimi črtami predstavljajo usodo za usodo, a na vsakem je ena črta taka, da bi radi obstali in šli za smerjo, ki nam jo kaže. Ko pridemo na konec te razstave, posamezne usode niso več razpoznavno pred nami. Preplavlja nas neka druga misel: koliko smrti, koliko mladih smrti! Mislim, da se ne bomo zmotili, če pravimo, da nas je Izidor Mole zaradi te misli tudi povabil.

2.2.2.

Log je razmeroma majhna vas, ki leži ob glavni cesti, ki pelje iz Ljubljane na Vrhniko. Ob začetku vojne je štela nekaj čez petdeset številk. Nekako toliko je bilo tudi žrtev vojne, na vsaki strani približno polovica. Veliko. Padel je cvet naroda, največ mladi fantje, čeprav je v vsakem od njih tlela želja, da si ustvari dom in družino. Ni jim bilo dano.

Veliko večjo srečo so imeli vaščani sosednjih Bevk. Skoznje ne vodi nobena važna cesta; ležijo okrog Kostanjevice, barjanskega osamelca. Kdor bi se poskušal v njej skrivati, bi ga ujeli kot miš v mišnici. Priseljencev, ki bi motili vaško življenje, ni bilo, zato so sklenili, da bodo držali skupaj za vsako ceno – ne na to, ne na ono stran. Tako se jim je res posrečilo, da so preživeli skoraj brez žrtev, če odštejemo nesrečnega Komina, ki je brodaril čez Ljubljanico, in učiteljevih, ki pa jih niso priznavali za svoje.

Za vso množico padlih Ložanov pa bodo nekoč postavil spomenik iz mrzlega kamna, na katerem bodo vklesani samo suhoparni podatki o rojstvu ter času in kraju smrti. Toda to so bili ljudje, vsak je bil človek zase, ki pa je moral odnesti svoje načrte in želje v prerani, mnogokrat neznani grob.

Glavne stvari so se dogajale na Logu sredi vasi, okrog gostilne Pri Vrbiču. Tam so moževali ob litru vipavske kislice gruntarji in taki, ki so imeli kaj pod palcem; tam so imele stalno zbirališče vaške »barabe«, ki so pa imeli le to smolo, da so se rodili revni in da niso dobili dela. Prav ti so bili vedno pripravljeni na kako, v bistvu nedolžno lumparijo: radi so ponagajali preveč štemanemu dekletu, razstavili so vprežni voz in ga spet sestavili na vrhu kakega kozolca. Ni potrebno posebej poudarjati, da so zlasti slovesno praznovali pust. Maškaram je poleg jedače in pijače kanilo tudi kaj okroglega. Tako so lahko praznovali celo noč tja v pepelnico.

Pa jo prav na tan dan primaha mimo sedemletni fantič.

»Kam pa kam?«

»Mama so me poslali v cerkev po žegnano vodo.«

»Daj sem steklenico!«

Tone, ves rdeč okrog oči po prekrokani noči, na toči vode kar na gostilniškem napajališču: »Tu imaš žegnano vodo, samo mami nikar ne povej, da sem ti jo jaz dal.« Pljusknil si jo je še sebi v obraz. »Ah, kako dobro dene. Če bi bilo ponoči malo manj vina, pa več tele vode, me ne bi tako glava bolela.«

Do takih in podobnih potegavščin so imeli fantje nenapisano pravico, ne da bi jim kdo zameril. In ravno ta navihani Tone, Janša se je pisal, je padel med prvimi kot talec, brez kake večje osebne vpletenosti. Nekako hkrati pa še njegov starejši brat Jaka, ki mu je pri velikem odrekanju uspelo postaviti si hišico in ustanoviti družino. Najmlajši, Ivan, pa je šele po nekaj letih dorasel za žalostno talsko smrt. Izučil se je za krojača. Ko mi je pomerjal prvo obleko, je prostodušno izjavil: »Pravijo, naj se nekam umaknem. Le zakaj, saj nisem nikomur nič hudega naredil.« Nič ni pomagalo.

Figure 8. Mlado zelenje pred belimi oblaki

Tako so padli vsi trije fantje iz najzapadnejše loške hiše. Pri naslednji, pri Končanu, so imeli samo enega poleg kupa deklet. Ko so med vojno kupili še enega fanta, je starejši, Tone, šel v partizane. Ne da bi se kaj brigal za svojo varnost, je padel v prvem jurišu. Podobno si je smrt izbrala za svojo žrtev Franceta Novaka par hiš naprej. Pokopali so ga začasno tam, kjer je padel, v Babni gori. Po končani vojni je bil prekopan v blagoslovljeno zemljo. Za pogrebom smo šli poleg svojcev tudi redki preživeli nekdanji sodrugi v igri.

Grdo se je poigrala usoda s sosedovim in našim Francetom. Ob neki hajki so ju poleg drugih pobrali Nemci. Nekatere so izpustili, tadva in še nekatere pa zaprli v šolo v Mostah. Dobila sta izbiro: ali k domobrancem ali v Dachau. Ker nista bila za komuniste, bi v Dachauu le težko preživela.

»Greva k domobrancem,« sta se odločila. »Toda na človeka ne bom streljal,« je odločil moj brat. »Poleg tega imam ploske noge in nisem sposoben za dolge pohode.« »Te bomo dali pa v skladišče,« so rekli. Redna in zadostna prehrana mu je pomagala, da je postal zal fant in doživel svojo prvo ljubezen. Dolge mesece po vojni je njegovo dekle spraševala po njem.

Ko so partizani napadli in obkolili Črni Vrh, so obkoljenim domobrancem peljali kamion provianta. France je kot spremljevalec sedel poleg šoferja, ko so padli v zasedo. Bil je težko ranjen v nogo. Takrat se je sicer rešil, toda rana se ni hotela zaceliti do konca vojne. Z drugimi ranjenci so ga takrat naložili na poseben vlak, ki pa je pripeljal le do stranskega tira v Škofji Loki. Vsi ranjenci so bili pobiti, kolikor je doslej znano, v Brezarjevem breznu v Podutiku. Preživele priče ni.

Sosedov France pa se je z ostalimi umikal tri dni pred koncem. Spotoma se je prišel poslovit od žene in obeh malih sinov. Zaman so ga prepričevali, naj se skrije doma, dokler ne mine najhujše. Partizani so se tačas že vkopavali sto metrov proč. Nekdo ga je hotel že ustreliti, a so ga Novakovi prepričali, da je neškodljiv domačin, ki si ne zasluži smrti. Kak mesec kasneje ga je doletela v Rogu. Nova oblast se je potem znesla še nad vdovo, dokler je niso zlomili in čez nekaj let povzročili njeno tragično smrt. A čas zaceli rane in danes živita na posestvu oba sinova, vsak s svojo srečno, številno družino.

Suhadolnikov France je bil tih, vase zaprt človek. Ni se brigal za politiko. Učil se je za zidarja, a ni prišel niti do pomočniškega izpita. Prej so ga ustrelili kot talca.

Nekoliko bolje jo je odnesel njegov brat Albin. Marca 1943 se je kot po čudežu rešil iz obroča v Belški grapi. Skočil je v naraslo ledenomrzlo Gradaščico in se skril pod spodjeden rob med korenine, kjer je preždel do noči. Življenje si je sicer rešil, zdravje pa izgubil za zmeraj. Na istem umiku je nek drug partizan še pravočasno opazil, da rinejo naravnost v past. »Bolje živ dezerter kot mrtev heroj!« je sklenil in neopazno zaostal. Beli iz Brezovice so ga opazili, ko jo je sam samcat mahal čez polje.

»Ustreli ga!« je nekdo nagovarjal Franceljna Trčka.

»Le čemu, saj mi ni nič naredil.«

Prav to je Franceljnu po vojni rešilo življenje. Tisti partizan še vedno živi.

Nejko Gregorka je bil s prej omenjenim Tonetom Janšo glavni pri vseh, v bistvu nedolžnih fantovskih vragolijah. Kot odličen pevec si je na cerkvenem koru dovolil samostojno improvizirano tenorsko spremljavo in s tem povzročil vsesplošno zgražanje. To je bilo za Božič 1941. Za Veliko noč je še kot najboljši strelec sekal pomaranče in pirhe, le nekaj mesecev kasneje pa je že padel kot talec.

Ob Kamen potoku leži zaselek Kačja vas, kjer so v glavnem živeli delavci. Nekateri so ljubili kačjo slino in tako dali zaselku ime. Od šestih fantov Malavašičev so bili trije že toliko odrasli, da so bili godni za vojaščino. Dva sta padla pri domobrancih, eden pa pri partizanih. Vsi so ljubili muziko. Nategovali so staro harmoniko toliko časa, da je ostal samo meh.

Tone Leskovec je oboževal puške, ne vedoč, kakšno gorje lahko povzročijo. Rad je streljal, a le v tarčo. To je ugajalo še njegovemu očetu: »Mojduš, Tonček, še en šus, potem pa spat!« Ta njegov stavek smo ponavljali v nedogled. Dokler nismo zvedeli, da je ubogi Tonček, ki je tako ljubil puške, padel od puške zadet nekje v Dolomitih.

Pri Lončarju so imeli že priletnega gospodarja. Zadnje dni vojne je tekla fronta prav preko njihovega posestva. Med borbo se je vžgal kozolec. Ne da bi na karkoli pomislil, je šel reševat in dekla z njim. Oba je ubilo.

Moj mrzli bratranec in moj letnik France Pezdir je na koncu vojne peljal žlahto iz Vnanjih Goric na Koroško. Bil je vrnjen in v Šentvidu umrl za krvavo grižo.

Spet smo sredi vasi, pri Vrbiču. Rafko, postrganček, leto starejši od mene, je bil nadvse priljuden in spreten fant. Vsi fantje iz naše vasi smo se od njega naučili plavati v Šujici, ki je tekla manj kot pol ure proč, onstran hriba v vzporedni Brezniški dolini. Rafkove kosti počivajo v Rogu.

Ne smem pozabiti na Florjana Janšo, ki je bil sicer rojen v Samotorici, a se je kot hlapec udomačil na Logu. Nekaj časa je bil tudi pri našem sosedu. V senu si je izkopal bunker, kamor je napeljal elektriko in kjer je prebiral knjige vse noči, hlepeč po izobrazbi. Ker je šel k domobrancem njegov najboljši prijatelj, je šel še on. Padli so v partizansko zasedo. Florjan jo je prvi opazil. Skočil je pred tovariša in tako prestregel kroglo, namenjeno prijatelju.

Stanko Logar je bil navaden delavec in malo sumljiv. Končal je v internaciji. Dva Kraljičeva sta padla kot talca, tretji je k sreči ušel. Anton Plestenjak se je kako leto pred začetkom vojne prikazal v vasi v prekrasni obleki aktivnega jugoslovanskega oficirja, jezdeč na belcu. S pričetkom vojne je za njim izginila vsaka sled. Tone Selan, tudi oficir, je sicer preživel vojno kot aktivni partizanski pilot. Nekoč po vojni je pri pikiranju pozabil pravočasno zaobrniti letalo.

Za hlapca je služil pred vojno tudi Rudi Ovsenik. Pri domobrancih je napredoval v narednika. Prav on je po nekaj mesecih iztaknil v skrivališču partizana, ki mu je prej omenjeni Francelj prizanesel. Tudi on mu je prizanesel, posebno še, ker se je napovedoval skorajšnji konec Italije. Pravzaprav ga je bil ujel že nekoč prej. »Kaj naj naredimo z njim? Če ga odpeljemo v Kušljanov grad, ga bodo verjetno ustrelili.« Tiho so se sporazumeli, ga pretepli, nato pa izpustili. Takrat sovraštvo med vaščani še ni pognalo preglobokih korenin. Vse to pa kasneje Ovseniku ni prav nič pomagalo; z ostalimi so ga ustrelili v Rogu. Zapustil je vdovo in hčerko.

Od Remškarjevih, reklo se je pri Blažonovih, so umorili v Rogu kar tri: Doreta, Vinka in Jožeta. Najstarejši, Jože, je bil navdušen kmet. Trudil se je, da bi imel najlepše konje v vasi. Dore je bil vnet telovadec. Salte je delal kot za šalo. Blažonovi so imeli zelo let sadni vrt. Če smo le mogli, smo šli šolarji po bližnjici tja kaj rabutat. Fantje so zamižali na obe očesi, toda za nami se je zaprašil oče, majhen, a uren kot vrag. Zlahka bi vsakogar ujel, če bi le zares hotel. Bali smo se ga pa le.

Vojna je zakrivila tudi dve otroški smrti. Pri Petkovškovih, to je pri Mežnarju, sta bila med devetimi otroki dva še čisto majhna, Srečko in Justin. Starejši je štel komaj deset let. Ko je borba že odvihrala, sta stikala po strelskih okopih okrog cerkve. Našla sta topovsko granato in začela tolči po njej. Strahovito je počilo, domači pa so nato vsenaokrog zbirali dele njunih telesc. Sam Bog ve, kakšna usoda jima je bila sicer namenjena.

Zakaj je moral pasti v Rogu Stanko Žakelj? Ko se je formirala domobranska vojska, je bil izdan plakat. Tudi Stanko se je prijavil. Ko je bil že na zbirališču, na srednji tehnični šoli v Ljubljani, je začel premišljevati. Slučajno sva se srečala v mestu. Naprosil me je, naj poskušam dobiti od nekega prijatelja, ki mu je bil podoben, dovolilnico za čez blok. Malo tvegano sicer, toda dovolilnico sem dobil. Žal Stanka naslednji dan ni bilo na dogovorjenem mestu. Bil je že preoblečen.

Figure 9. Mlado zelenje pred modrim nebom

France Brežic je bil miren, tih in zelo bister fant. Doma so bili revni, a so žrtvovali vse, da bi ga izšolali. Da bi zaslužil kak dinar, je ministriral pri maši. Z neverjetno tankim glasom je izgovarjal nerazumljive latinske molitve. Do vojne je ravno dovolj odrasel, da je šel k partizanom. Med prvimi je padel.

Nekako ob istem času je odšel v gozdove tudi Zlatko Vrhovec, drugi od treh učiteljevih sinov. Nekoč, ko je stal z dvema tovarišema na neki jasi nad Peklom pri Borovnici, ga je zadela italijanska dum-dumka in mu odnesla pol glave. Še zimo prej je z bratoma pridno črpal vodo iz bližnjega vodnjaka in jo nosil v zaprto močvirnato dolinico med šolo in železniško postajo. Tako so si napravili imenitno drsališče, po katerem so se drsali učiteljevi trije s pravimi drsalkami, mi pa smo uničevali s težavo kupljene čevlje. Učiteljevi so bili za naše pojme strašno bogati. Čeprav smo imeli kar tri krave, oni pa nobene, smo mi skoraj vse mleko oddajali v mlekarno, doma ga je ostalo le kakega pol litra za koruzni sok, oni pa so si – po naši predstavi – lahko privoščili sok, kuhan na samem mleku in še jim ga je ostalo za dolivanje.

Okrog šole je smrt brezobzirno kosila. Padel je mož učiteljeve hčere Danice, pa Seliškarjev, pa Mavsarjev. Slednji je bil odrasel fant že pri štirinajstih. Z zavistjo smo pasli zijala, ko je na vaški veselici vrtel svoje dekle. Padel je med prvimi talci.

Rus so se pisali pri dveh družinah. Eni so bili gruntarji, drugi bajtarji, oboji pa so imeli kup otrok, menda vsaka družina po devet. Gruntarski Rus je izgubil v Rogu le sina, sam pa je po sreči ostal na Koroškem, se kasneje z vso preostalo družino preselil v Ameriko in tam umrl v visoki starosti. Drugi Rus, Matija, pa je storil nesrečno smrt. Da bi zaslužil kak dinar, je še zmeraj, tudi med vojno, zbiral mleko in ga vozil na Vrhniko. Češ da »bi lahko prenašal pošto«, sta ga nekega jutra pričakala pri Martinčku – tam, kjer gozd sega prav do ceste – dva zamaskirana partizana. Potegnila sta ga z voza in ustrelila. Italijani so kot po navadi napravili brezuspešno hajko, med katero so celo mojega očeta postavili pred zid. Življenje mu je rešila ióvalidna roka, ki jim jo je nemo kazal. Rusu Matiju pa je bilo prihranjeno žalovanje za sinom Tonetom, ki počiva v Rogu.

Najbolj kruto smrt pa so si izmislili partizani za Slavka Mesesnela. Imeli so trgovino in gostilno in torej spadali med vaške kulake. Po razpadu Italije, septembra 1943, je Slavko napačno presodil, da je nevarnosti konec in se odpravil z avtom po vino na Vipavsko. Že na Ravbarkomandi so ga prestregli partizani. Nekdo ga je prepoznal. Privezali so ga za avto. V Postojno so pripeljali samo še roki.

Iz zaselka Móle jih je padlo toliko, da za vse ne vem imena, nekaj na tej, nekaj na oni strani. Največ je bilo talcev. Zakaj so ubili Franceta Gregurka, prijaznega moža, ki je vsakemu razlagal o nebesih v Sovjetski zvezi, sicer pa ni nikomur storil žalega. Njegovo ženo so pustili pri miru, pač pa so ubili kot talko njeno sestro Angelo. Verjetno zato, ker jim je ušel v gozd njen mož Jože, znan pod partizanskim imenom Risto. Ta je bil med redkimi srečneži, ki so se živi prebili iz obroča v Belški grapi marca 1943. Po vojni se je še večkrat oženil in umrl v visoki starosti v Žireh.

Tri dni pred koncem vojne je padel, ustreljen iz zasede, partizan Ivan Kavčnik. O njem so krožile razne nepreverjene govorice. Jaz vem samo to, da je rad ljudem pomagal. Nam je še tik pred vojno skoraj zastonj napeljal elektriko.

Naceta Plestenjaka je zadnji dan vojne ustrelil nemški vojak, iz golega strahu. Nenadno sta se srečala na njegovem domu v veži, že v polmraku. Nemec je zagledal njegovo ogromno, temnordečo spodnjo ustnico – materino znamenje. Nam, ki smo ga poznali, se ni zdel zaradi tega prav nič strašen, tujec pa je takoj streljal.

Matevž Sojer je bil prav tako mobiliziran k domobrancem kot mnogi drugi. Nazadnje sva govorila aprila 1945 pri sv. Gregorju. Jaz sem kopal tam strelske jarke, on pa je s puško stražil ob cesti. Otožno je zrl preko hribov, za katerimi je bilo Ljubljansko barje in na njem njegove njive. »Zdajle bi bil že čas za spomladanska dela, jaz pa tukaj,« mi je potožil. Bog daj pokoj njegovi duši in mir njegovim kostem tam v Rogu!

Ne smem pozabiti omeniti Alojza Vrhovca, ki ga omenja celo Edvard Kocbek v Tovarišiji. Alojz Vrhovec je menda edini Ložan, ki so mu po smrti podelili čast heroja. Še dolgo so govorili o njegovem koncu v Belški grapi. Bele je pričakal sedeč na štoru. Ko so prišli bližje, je aktiviral bombo.

Še bi jih lahko našteval. Nekateri so zavestno šli v revolucijo, drugi so se temu zavestno uprli, večinoma pa so bili to mali, nepomembni ljudje, ki so si vsak po svoje ali skupno prizadevali preživeti. Nekaterim je uspelo po goli sreči. Pamet je redko odločala. V Ligojni so skušali vaščani iti po poti Bevčanov: držati skupaj. Kljub temu so Italijani vas požgali do tal, pobili nekaj ljudi, nekaj pa odpeljali v internacijo samo zato, ker so bili iz zasede napadeni v Lipalškem klancu tik pred vasjo. To zasedo so organizirali partizani iz maščevanja, ker vaščani niso hoteli v gozd. Ko so za to zvedeli Ložani, so v skrbi za svoje domačije napravili s partizani nekakšno pogodbo: dali jim bodo ljudi in vso potrebno oskrbo, samo naj ne napadajo Italijanov na njihovem področju. Napadov res ni bilo, domačije so ostale, človeških žrtev pa zato ni bilo nič manj, raje več, Ko pa je bila človeška kri tako poceni! Vse to so bile nepomembne praske, ki niso niti najmanj vplivale na izid vojne.

SPOMINI BREZOVIŠKEGA KAPLANA KOMANA NA ZLOM (III. DEL)

Samostan so Nemci spremenili v vojaško bolnišnico, zato ne bo težav za prenočišče. Kjer so še pred kratkim ležali ranjenci in bolniki, najdejo počitka naše trudne kosti.Spimo kar dobro, saj se počutimo varne in počitka smo res potrebni.
8. maj
V torek za rana imamo v kapucinski kapeli šmarnice z mašo. Molitvi in Marijinim pesmim pa se pozna vidna raztresenost. Vsem se je nekam mudilo. Tako je ostalo malo časa za ogled cerkve. Večina niti opazila ni, da so se tedaj nahajale v tej cerkvi velike zgodovinske dragocenosti, slavni "zlati oltar" s porušene cerkve v Dražgošah. Torej so Nemci pri svojem divjanju le našli čas, da rešijo to dragocenost.
Pot iz mesta nas vodi mimo Plevnarja. Izrabim priliko, da povprašam po usodi sošolca živinozdravnika Franceta. V Ljubljano je namreč prišla vest, da so ga neko noč partizani ugrabili in odvedli neznano kam. Za pokoj njegove duše smo že maševali. Vstopim v široko vežo in povprašam mlado gospo v črnem, ki mi pride nasproti. Nezaupno me vpraša: "Zakaj bi radi vedeli?" "Ker sem slučajno njegov sošolec," odgovorim. "Jaz pa sem slučajno njegova žena," mi ponudi roko v pozdrav že bolj zaupljivo. "Pridite čez par dni in vse vam bom povedala." Zahvalim se, saj mi je takoj jasno, da je bila ugrabitev veterinarja Franceta fingirana in da je ženina črnina samo krinka.
Ko se vrnem na cesto, vidim, da je naša mala skupina, ki je prišla čez Poljanske hribe, postala delček dolge ksolone voz in pešcev, ki ji ni bilo videti ne konca ne začetka. Segala je daleč nazaj. Postali smo reka beguncev. Le počasi smo se pomikali naprej. Pogosto smo obstali in nemirno čakali, kdaj se spet premaknemo. Tako posebno pri Svetem Duhu. Dovolj časa je za pomenek z neznanimi begunci, pa tudi z domačimi, ki so nas venomer spraševali, zakaj prav sedaj, ko je vsega konec, odhajamo od doma. Prav očitno je bilo, da je nasilna meja med Hitlerjevim Rajhom in fašistično Italijo oba dela naše kranjske dežele precej različno izoblikovala. To, kar je za povprečnega Slovenca na italijanski strani, z izjemo večine Ljubljančanov, ki nikoli niso na svoji koži občutili groze črnih noči zaradi partizanskih pokoljev, bilo popolnoma jasno, Gorenjcem pod Nemci večinoma ni šlo v glavo. Zato nas nikoli mogli razumeti in so nas sedaj še v prikriti obliki obsojali. Zvedeli smo tudi, da vlaki ne vozijo več, torej zbogom upanje, da se popeljem domov po slovo.
Pridružil se mi je malo govoreči gospodar velike domačije na Petkovcu, brat g. Janeza Hladnika. Na očeh se mu je bralo, koliko je stalo tega tako v svojo moderno domačijo zagledanega človeka zapustiti svoj grunt. Vedno bolj tih in žalosten je postajal. Ko pa sem izrazil mnenje, da naš umik v tujino lahko traja tudi več let, se je tiho obrnil in odšel nazaj proti domu (domov pa nikoli ni prišel, kakor smo zvedeli mnogo pozneje, Bog ve kje v Poljanski dolini trohnijo njegove kosti).
Končno smo se le premaknili. Med ljudmi je pričela krožiti govorica, da se v Kranju nahaja slovenska vlada ali vsaj njen del. Ugotoviti seveda niso mogli ničesar. Opoldne smo prešli Šmartno in se spustili na most čez Savo pod Kranjem. Nad nami so krožili avioni. Nekateri so vedeli povedati, da je bil sklenjen mir. Za nas pa pot čez Savo v begunstvo! Hudo je bilo v duši, da sem komaj videl tako ljubo mi Savo pod mostom, ko smo se spenjali v breg ponosnega mesta na skali s Storžičem na obzorju. Kranjčani za nas niso imeli prijaznega pogleda. Veliko pa jih je že zjutraj pohitelo v goščo pod Sv. Joštom, da se vrnejo kot zmagovalci v Kranj.
9. maj
Zjutraj za rana je hitelo verno ljudstvo v prostorno farno cerkev k šmarnicam. Jaz pa sem maševal v hišni kapelici mrtvoudnega župnika g. Zupanca. Po maši me je dobri starček poklical k svoji postelji in me s svojo levico, ki je še ni napadel mrtvoud, pritisnil na srce in me tolažil: Mladi gospod, ne bodite žalostni: od povsod je enako daleč v nebesa. To je bilo tudi slovo od domovine. Gostitelje sem še naprosil, naj ob priliki sporoče mojim domačim, da sem odšel na Koroško. Zakaj vesti, ki so prihajale iz gorenjskega kota, so mi vzele vsako upanje, da bi šel domov po slovo.
Spet smo se spravili v vrsto, vozovi in pešci so počasi zapustili gostoljubno vas. Zadnjo gostoljubno na domačih tleh. Za nami so že pritiskali Nemci na umiku pred "osvoboditelji". Pot nas je vodila mimo samotnega dvorca na Brdu in naprej skozi gozd na glavno cesto, ki smo jo dosegli nekje za Naklom. Nismo bili več sami, ampak se vključili v kolono brez konca in kraja, ki se je počasi pomikala proti Križam naprej proti Tržiču. Civilisti in domobranci, moški in ženske, otroci in starčki: mogočni vozovi s ponosnimi konji, pa tudi ročni vozički in mnogi pešci. Čutili smo bližino Brezij, pa tja nismo mogli. Le od daleč smo se priporočili brezjanski Mariji, naj nas varuje na tej negotovi poti. Daleč na levi je kipel za Jelovico proti nebu Triglav, najvišje med vsemi Julijci. Kako daleč je bilo vse to za nas.
Dolgo smo stali na Bistrici, pri vhodu v Tržič. Z veliko slastjo smo pili mrzlo alpsko vodo in si gasili žejo. Med ljudmi smo odkrivali vedno več znancev, civilistov in domobrancev. Tu sem tudi prvič naletel na svoje farane, ki so odšli od doma za menoj in po drugih potih.
Končno se je le premaknilo. Globoko zamišljen sem komaj opazil, da smo prišli že v Tržič, ko me je na zadnjem klancu neprijetno dirnil prizor skupine beguncev. Ne vem, kako jim je prišlo na misel, da je v Pekovi tovarni za čevlje vsega dovolj. Pa se je oglasila v človeku zver in so navalili na tovarno in si basali v svoje torbe, kar jim je prišlo pod roke. Šele pozneje, ko so se streznili, so spoznali, da so mnogi čevlji brez para. Izgovarjali so se, da so tudi Nemci delali škodo, vendar so spoznali, da niso delali prav. Nad Tržičem se je spet zataknilo. Dolgo smo stali, se premaknili par korakov, pa spet obstali. Nad nami so krožili avioni in med mnogimi vzbujali preplah in negotovost. Počasi so med ljudmi pričele prodirati vznemirljive vesti. "Na oni strani Ljubelja so partizani."
Noč je polagoma legala na zemljo in zajela naše vozove v dolini pod Ljubeljem z nami in našo revščino in v dušah pustila nemir. Z družino dobrovskega zdravnika smo se zaviti v plašče polegli v jarek ob cesti in skupno molili rožni venec, se priporočil Bogu in angelu varuhu in kar tam zaspali. Nismo čutili, da je ležišče trdo in kaj malo pripravno, preveč smo bili utrujeni.
Šele pozno pomoči ali pa že proti jutru so nas zbudili vozovi, ki so se pričeli premikati. Fantje borci so se v majhnih skupinah vračali v dolino. Pri neki hiši naletim na rojaka Ivana Hribovška, ki se je tudi vračal. Ker je Ljubelj zaseden od partizanov, gremo v gozdove in se bomo tam borili do zadnjega."
Med tem pa je že šel med fanti glas, da polkovnik Vuk nabira borce prostovoljce, da prebijejo prehod čez Ljubelj in čez Dravo do Celovca.

10. maj

Počasi se je danilo. Utrujeni konji so le s težavo zmagovali strme klance in serpentine proti Sveti Ani. Komaj smo se zavedali, da je za nami križev teden in da je danes praznik Vnebohod. Dnevi so res bili križevi, prazničnega pa to jutro ni imelo ničesar.
Tiho sem želel vsaj do poldne do cerkvice pri Sveti Ani, da bi tam maševal in bi imel vsaj nekaj od tega praznika.

bila cerkvica na vidiku. Še en dober ovinek in en strm klanec pa smo tam. Ura je že enajst. Začela me je zdelovati žeja, lakota je  in nekam mirovala. Drugi so že gasili žejo pri koritu, jaz pa sem se premagoval. Poldne je že in še stojimo. Vztrajamo do ene popoldne. Ko le vidim, da ni božja volja, da bi še danes maševal ali bil vsaj pri maši, ker je praznik zapovedan, se usedem in se napijem mrzle vode.
Šele popoldan se premaknemo naprej. Ves čas krožijo nad nami avioni in povečavajo negotovost. Pa tudi naduti nemški oficirji hočejo s kričanjem nad domobranskimi oficirji izsiliti prehod skozi naše vrste na strminah, ki zahtevajo vso previdnost in dopuščajo prehitevanja. Tudi marsikateri tovornjak, ki ni bil kos strminam, je na poti opešal in še povečal zagato in oviral napredovanje.
Ob cesti pod Sveto Ano zagledamo z bodečo žico barake nemškega taborišča za vojne ujetnike in politične kaznjence, ki so delali pri predoru skozi Ljubelj. Barake so že prazne, ujetniki in obsojenci pa so se razšli na svoje domove. Povsod po travniku okrog barak ležijo prevrnjeni tovornjaki umikajoče se nemške armade in mnogo streliva, da je na mestu previdnost.
Posedli smo po tleh močno utrujeni. Bolj kot telesna utrujenost pa je klonila naš duh strašna vest, da so onkraj Ljubelja partizani, torej ni poti naprej. Pa tudi ne nazaj, ker pri Tržiču napadejo partizani že zadnje kolone beguncev. Zadnje čete domobrancev se sicer krepko borijo, toda bogve do kdaj bomo zmogli. Torej smo ujeti v strašni pasti. Koliko časa še, pa bomo tudi mi padli v roke tistim, pred katerimi smo se hoteli umakniti in si rešiti življenje! Ni rešitve? In če je ni, se bo treba pripraviti na smrt. Na travi leže sem se v dušni stiski tiho pogovarjal z Bogom.
Spet je padla noč na nas uboge. Morda je zadnja. Vendar ne. Znanec me povabi v hišo pri Sveti Ani, da je staknil vsaj za nekatere nekaj večerje. Med drugim je bil tam že mons. Škrbec. Ves zbit si je sezuval čevlje na klopi ob oknu, da si vsaj nekoliko odpočije ožuljene noge. Obraz mu je bil nad vse žalosten. Takrat pa se zasliši ropot motorja. Že vstopi nekdo, da prav zdaj prihaja kurat Mavec s kurirjem iz Celovca. Da se je polkovniku Vuku z junaškimi domobranci posrečilo potolči partizane pri dravskem mostu in odpreti pot čez Dravo naprej v Celovec.
Na utrujenem obrazcu mons. Škrbca se je pokazal znak veselja. "Če je to res, je to danes prva dobra novica." Tudi mene je pomirilo in sem se tiho spustil po bregu prenočevat v taborišče.
Toliko da sem še dobil prazno ležišče. Za soseda sem imel dva nemška vojaka, ki sta se tiho pogovarjala o svojem bojnem pohodu skozi Rusijo, Nisem več mogel slediti njunim prezanimivim besedam, premagal me je spanec.

11. maj
Ko se zjutraj zbudim, je bila že večina ležišč praznih. Tudi jaz se naglo dvignem in odidem k cerkvici sv. Ane. Upam, da bom mogel vsaj danes maševati. Že je čakalo nekaj gospodov, da pridejo na vrsto. Med tem so prinesli po bregu mrliča. Mlad domobranec se je smrtno ponesrečil. Nekateri so pa vedeli povedati, da se je v obupu sam ustrelil. Ni časa za poizvedovanje. Okrog cerkve so že izkopani obrambni jarki. Kar tam ga bomo zakopali. Kurat Remškar zmoli pogrebne molitve in zagrebli smo ga. Zadnjega v domačo zemljo.
Potem je g. kurat že pripravljen za pristop k oltarju, pa pride povelje, da mora takoj odriniti s svojimi vojaki naprej. Čeprav ga stane, mirno odloži mašna oblačila in odide za njimi. Jaz pa sem vendar mogel maševati. Zadnjič na domačih tleh.
Med tem se naši vozovi niso premaknili. Nemci so predor skozi Ljubelj zaprli in spuščali skozen le svoje čete. Nekaj časa smo ležali vsi naveličani v barakah na tleh. Ker pa je bil lep sončni dan in tako je bilo ves čas našega umikanja, sem se šel popoldne sončit na pobočje Begunjščice. Kolikokrat sem bil na njej, s te strani pa je še nisem poznal. Zelo dobro je dela sončna toplota utrujenim živcem. Ker so nad nami neki nemški, še skoraj mlečnozobi vojaki prožili kamenje, sem jih s krepko besedo v njihovem jeziku spravil k mirovanju. Malo nezaupno so me pogledovali, vendar niso dognali, kdo sem.
Ko se je dan nagnil, je bilo spet čutiti med oficirji nek nemir. Od Tržiča sem so partizani vedno močneje pritiskali. Regljanje strojnic in pokanje šrapnelov je postajalo vedno glasneje. Domobranski poročnik, zet prof. Lavrenčica, me je videl sloneti na vozu. Pošepne mi, da bi bilo pametno poizkusiti čez vrh Ljubelja, ker je položaj zelo negotov. Če vzamemo na voz prtljago njegovih, bo skušal dobiti prehod skozi zaporo.
Tako smo tudi storili. Konji so počasi potegnili. Še nekateri so se nam pridružili. Bila je črna noč. Le od Tržiča je bilo videti rakete.
Potem so pa zagorele barake pri Sv. Ani. Grozotno so švigali plameni lesenih barak. Osvetljevali so ozko dolino in metali pošastne sence prav proti vrhu prelaza. Konji so se plašili, pa tudi pešali so vedno bolj, saj več dni niso imeli prave prehrane, strmina je pa posebno proti vrhu Ljubelja zelo huda. Konjem je pričelo drseti nazaj in nekaj prtljage je med vikom in prizadetih zdrknilo v črno globino. Ker sem pot poznal že od prej, me je pričelo skrbeti, kaj, če konji ne vzdržijo? Vse se lahko razbije v prepadih in na vozu smo imeli tudi majhne otroke. Naletim na Lukovega Albina z Brezovice. Ta se z nekaterimi drugimi fanti krepko upre v voz. Ramena so nam krvavela, konji pa so le zmogli zadnjo, najbolj nevarno strmino in dosegli vrh. Že med potjo nam je domobranska izvidnica povedala, da je vrh prost in varen. Ravno polnoči je, ko prekoračimo mejo. Še en dolg pogled v gorečo domovino in prisrčen pozdrav in že sem na koroški strani. Kdaj se vrnemo?

12. maj

Na drugi strani. Morda so nas drugi prehiteli, ko smo se borili s strmino ali pa so zaostali. Treba je bilo resno paziti na konje, ki jih je vodila Brinovčarjeva Milka z Loga, ker je bila pot tod še ledena in je bila temna noč. Semkaj niso segli plameni gorečih barak. Z domobrancem Miklavževim Albinom iz Lukovica sva bila edina moška v tej mali skupini. Vsi drugi so bili otroci in ženske. Šla sva ob konjih in jim svetila z vozno svetilko. Konji so se v začetku plašili, ker jim je na ledu drselo, pa tudi luč jih je vznemirjala. Govorili smo malo, vsak je imel zadosti opraviti sam s seboj in s svojimi občutki na tej poti.
Strmina se je umirila in že smo bili pri ognju, kjer so počivali begunci, ki so jih med tem spustili skozi predor. Tudi mi smo obstali in malo podremali kar tam na tleh in ob ognju. Zbudil nas je jutranji hlad, treba je bilo iti naprej po ozki ljubeljski dolini. Konji so vedno bolj pešali, slabo hranjeni in brez pravega počitka. Preiskali smo menda vse senike, ki jih ni malo v dolini okrog samotne cerkve sv. Lenarta in okrog Nemškega Petra. Pa nismo staknili niti slamice. Vse so že pobrali konji, ki so šli pred nami skozi dolino. Nemški vojaki, ki so nas prehitevali, so si kar s tanki delali gaz med ubogimi begunci. Tako se jim je mudilo iz partizanskega raja.
Dokler je šlo navzdol, je še šlo. Močno pa so pešali naši vozači v Malem Ljubelju in na Hudičevem mostu, kjer je strmina zopet zelo huda. Vse je spet obstalo in se dolgo ni premaknilo naprej. Končno so vozovi le spet začeli škripati in konji so ...
Pri Podljubelju smo pustili dolino globoko spodaj in se odcepili do poti na Borovlje. Z zadnjimi močmi so konji zavozili v prijazno Podgoro. Travnik pred vasjo je bil poln konj in voz, ter beguncev iz najrazličnejših krajev, domobrancev in civilistov.
Posedli smo in odprli svoje torbe, da se okrepčamo. Že med potjo sem mislil na pol hleba, ki sem ga še imel na vozu v kovčku. Hlastno sem ga približal ustom, jesti pa ga nisem mogel. Na poti mi je žal splesnil. Niti konj ga ni hotel poskusiti, ko sem mu ga ponudil. Hudo je, pa bo moralo biti dobro tudi tako, samo da smo zdravi in živi.
Približal se mi je domobranec Plenovcev Slavko iz Brezovice in mi na uho povedal, da so v gradu Humberk na oni strani Drave partizani. Ljudem ni treba praviti, da se ne bodo plašili.
Dolgo smo poleževali na travniku in postopali okrog cerkve. Ker je bil most čez Dravo zastražen po Angležih. Počasi so se vozovi le uvrstili in smo spet tako čakali, dolgo čakali v bližini podgorskega kolodvora. Končno se je začela premikati vrsta in zavili smo na dravski most mimo oboroženih angleških vojakov. Na drugi strani Drave pa nas je pričakalo bridko razočaranje. Že od daleč smo zagledali velik kup orožja, pušk in brzostrelk najrazličnejših vrst in kalibrov. Vsak domobranec se je tam moral ločiti od svoje puške, ki ga je tako zvesto spremljala na brezštevilnih pohodih in bitkah v obrambi ljubljene domovine. Zazeblo nas je pri srcu. Mnogi so imeli solze v očeh, ko so morali odložiti orožje. Čutili smo, da tukaj nekaj ni prav, ali kaj nam pomaga? Mala skupina domobrancev je tam srce trgajoče prepevala žalostne slovenske in domobranske pesmi.
Pred nami se je odprlo polje proti Celovcu. Na oni strani zelenice nas je pozdravila Marijina božja pot Žihpolje. Dolgi dan, ki ga ni bilo konca, pa še zadnje ponižujoče dejanje Angležev, nas je utrudilo. Zahotelo se nam je poleči kar tam ob cesti v visoko travo, tam počiti in zaspati, saj se je dan že močno nagnil. Pa so nam drugi svetovali, naj še malo vzdržimo in gremo naprej, saj je Celovec že blizu in tam bomo dobili prenočišča.
Pri vasi Kamen pa so ukazali našim vozovom zaviti s ceste na levo. Tam so že stali oboroženi angleški vojaki. Približal sem se enemu in mu skušal nekaj dopovedati, pa me je gledal odsotno in niti ni trenil z očmi. Seveda me ni mogel razumeti, saj mu nisem govoril po njegovo.
Ti oboroženi vojaki nam niso šli v račun, pa so nam razlagali, da so potrebni, da nas zavarujejo pred partizani, da ne bi koga ugrabili. Tako smo neradi zavili na Vetrinjsko polje, že skoraj brez volje in utrujeni do smrti. Bogve, če se je takrat kdo spomnil, da smo pred 25 leti tudi pomladi zavijali na to polje na majniških izletih. Takrat tudi študentje, polni upanja, da bo naša vesela prisotnost pomagala k osvoboditvi slovenske Koroške. Ni jih bilo malo med nami. Nocoj pa smo utrujeni na smrt.
Komaj je voz obstal na vetrinjskem polju, sem se ulegel ob njem na gola tla. Še sem slišal obupane krike soproge profesorja Lavrenčiča: "Zato sem zapustila Ljubljano, da bom tukaj ležala na golih tleh pod milimi nebom!?" Nisem imel več moči, da bi jo tolažil. Že me je premagal spanec na vetrinjskem polju.

Boris Koman

Avtor spletnega dnevnika v Lokvah, rojstnem kraju generala Leona Rupnika

SPOMINI BREZOVIŠKEGA KAPLANA KOMANA NA ZLOM (II. DEL)

Srečavam ljudi ki prihajajo k deseti maši. Začudeno me pogledujejo,reče pa nobeden nič. Od Ljubljane pa že hodijo ljudje, ki sprašujejo, če so partizani že blizu. Jim gredo naproti, da jih sprejmejo kot osvoboditelje.

Od Podsmreke naprej proti Dobrovi je vse mirno. Nobenega sledu od stvareh, ki strašijo in so tako blizu. Le g. župnik je pripravljen na umik z nekaterimi duhovniki in prav redkimi družinami.

Po kosilu v neki domobranski hiši mi hišna gospodinja priporoča svojega sina domobranca. Da bi se v tujini ne izgubil Potem odrinemo. Prtljago nam vozijo na močnem parizarju farovški konji. Za njimi pa stopamo duhovniki - sosedje z družino dobrovskega zdravnika in županom Majeršičem po dolini ob Gradaščici mirno, kot bi šli na izlet. V Gaberjah še srečamo Ambrožičeve fante, ki so šli na Dobrovo k nauku.

Na poti proti Dvoru nas ustavi patrulja četnikov. Pregleda naše izkaznice in nas spusti mirno naprej. Blažilno vpliva gozdni mir in pod večer prispemo v Polhov Gradec

V Gradcu je rahlo vznemirjenje zaradi bližine Korene, kjer držijo domobranci svoje postojanke. Ljudje se tiho posvetujejo in počasi pripravljajo na umik. Božnarjeva gostoljubna hiša nam pripravi vsem beguncem iz dobrovske strani večerjo. Potem odidemo počivat. Pod streho me spremlja sošolec Anton v svoji kaplaniji. Ležišče je trdo. Pa tudi sicer se mi ne da spati, ker se slišijo vso noč od Korene rafali strojnic. Partizani so blizu. Le zvesti domobranci jih zadržujejo.

7. maj

Kmalu po maši odidemo na pot. Sedaj se je naša skupina že močno pomnožila. Zavijamo okrog gradu po ozki soteski proti Črnemu Vrhu. Kmalu smo na prehodu med umirajočo fašistično Italijo in rušečim se Hitlerjevim rajhom. Visoka pregrada iz brun in vej je doslej zapirala prehod. Danes je že odprta: tudi straže ni. Svetujejo nam, naj se ne umikamo s pote, da ne zadenemo v mine.

Zavijemo v hrib in kmalu smo na sončnem brdu, kjer kraljuje črnovrška cerkev nad okoliškimi griči in gozdovi. Le par hiš se stiska okoli nje. Po dolgih letih vojne spet zagledamo gorenjsko ravan s Kamniškimi planinami. Vendar ne občutimo kakega pravega olajšanja. Begunci smo.

Nemška vojaška posadka je še na mestu. V cerkvenem stolpu ima nameščen top. Le par mož je, kak oso mogli vzdržati tako osamljeni? Začudeno nas gledajo in sprašujejo, odkod in kam. Strašijo nas, da se bo naš pohod na Gorenjskem ali na Koroškem žalostno končal, v lakoti. Nikjer da ni najti ničesar za pod zob. Umikajoče nemške armade so vse pojedle.

Ne damo se begati. V prijazni utici s krasnim pogledom na Polhograjske Dolomite in Poljanske hribe, ki jih ni konca, končno kosimo celo iz krožnikov. Vendar se nekaterim mladim dekletom že oglaša domotožje, ki jih premaga, da se vrnejo domov v Polhov Gradec.

Kmalu poldne odrinemo naprej. Pridruži se nam vod domobrancev, ki je prišel po gozdovih z Rovt. Doslej smo bili sami civilisti. Bo kar prav, da imamo nekaj oboroženega spremstva v teh gozdnatih hribih.

Pot nas vodi preko valovitih senožeti gori in doli, ki nam da bridko občutiti, kako malo so naši dolgi težki dolinski vozovi primerni za hribovska pota, ki včasih sploh izginejo. Večkrat se moramo trdno opreti ob vozove, da konji izmorejo nekatere strmine.

Pridemo v vas čez Pasjo ravan. Vozovi nerodno poskakujejo in ropotajo po slabih kolesnicah, kovčki in nahrbtniki se nevarno prekucujejo na njih. Večkrat kateri tudi zleti po strmini, pa jih srečno vse ulovimo in rešimo na vozove.

Močno se je že nagnil dan, ko pridemo do velikih samotnih kmetij med obširnimi sadovnjaki. Nekaterim se zahoče slivovke, ki da jo imajo ti kmetje odlično. Treznejši pa priganjajo na pot v dolino. Kmalu bo noč in hribovska pota niso ponoči nevarna samo za konje, ampak tudi za nas. Poleg tega ne vemo, kdo so gospodarji Poljanske doline. Morda že partizani.

Sonce zahaja, ko nas doseže šumenje Poljanščice. Prekoračimo jo pri nekem mlinu ali žagi blizu Poljan. Dobrovski zdravnik, ki je tukaj doma, tam odda svojo najmlajšo, ki jo je treba še nositi, da ne bo težav na poti v neznano.

Konjska kopita spet udarijo varno na trdno cesto. Srečamo se z domobransko izvidnico. Poročnik Kepic se pelje v oklopnem avtomobilu na poizvedovanje. Dolina je še vedno trdno v domobranskih rokah.

Posedemo na vozove. Kar dobro nam dene, pot čez hribe nas je utrudila. Enakomerni koraki konj nas hitro zazibljejo v sen, saj v črni noči ni kaj videti. Pri vhodu v Škofjo Loko zlezemo z voz. Starodavno mesto je vso v slovenskih zastavah. Domobranci še praznujejo proglas slovenske vlade 3. maja v Ljubljani. Vendar je čutiti med meščani neko zadržano nezanimanje. Pa se mesto polni z begunci.

Usmerijo nas v kapucinski samostan. Na dvorišču razložimo svojo prtljago in na tleh sede použijemo svojo skromno večerjo; kar pač kdo premore. Ne ljubi se nam govoriti, smo preveč trudni.