Izpoved ižanskega župnika Perneta

... Prvega in drugega maja 1945 je odšla
ižanska domobranska četa v Ribnico, iz Ribnice
je prišla na Ig. V silnem nalivu so naše peljali
naŠkofljico, tam so dolgo časa čakali na vlak,
potem so se pa vsi morali odpeljati. Takoj prvo
noč so že bili zapleteni v borbo.
Poleg domobranske čete so se začele na Ig
prikazovati tudi nemške edinice ki so bile
sestavljene iz raznih narodnosti. Bili so oddelki,
ki so se umikali iz juga. Po vasi so pobrali
nekaj konj. Bila je to zadnja tatvina, oziramo
rop, ki so ga Nemci naredili na Kranjskem.
V četrtek 3. 5. zvečer so v Ljubljani raglasili
Zedinjeno Slovenijo in je narodni odbor prevzel
oblast. Z veliko nestrpnostjo smo v petek zjutraj
razširjevali po vasi to novico, ki nam jo je iz
Ljubljane prinesel lazarist Perne. Dobili smo
tudi v roke nekaj izvodov rdeče obrobljenega
časopisa Slovenec, ki je objavil proklamacije in
brzojavke. Bila je to zadnja številka, ki je izšla.
V to praznično rezpoloženje, je pa kaj
neprijetno udarjal odmev topovskih strelov, ki
se je slišal od Rakeka sem. Prišel je glas, da je
Rakek padel v roke komunistom, da se bližajo
Vrhniki. Rupnikov bataljon se je umaknil v Rakitno
potem pa v Notranje gorice. Zvedeli smo, da so
na Pijavo gorico prišli že prvi begunci iz Dolenje
vasi pri Ribnici, ki so na vozovih pripeljali tudi
svoje imetje. Pri cerkvi vidim mladaporočenega
domobranca, ki se je ganljivo poslavljal od svoje
žene, oba sta jokala. Proti večeru sem bil še
zadnjič na Morostu.
V soboto zjutraj pride iz pisarne Perne in
pravi “Časi so resni.” Domobranci so se začeli
pripravljati na odhod, jaz se nisem posebno. Za
odhod sem bil tako hitro pripravljen. Čakali
smo, kaj bodo naredili domobranci, po njihovem
odhodu ne bi imeli več obstanka na Igu. Naročili
so nam: pripravljeni bodite. Ko smo gledali
protiŠkofljici, smo videli, da prihaja voz za
vozom beguncev iz Ribnice in Velikih Lašč.
Videti je bilo, da je stvar resna. Posadka ni
dobila več telefonske zveze z Vrhniko. V soboto
zvečer je razposlala poziv voznikom, naj bodo
pripravljeni za prevoz.
Občina je hitro začela deliti živez, ki ga je
ravno ta dan pripeljala iz Ljubljane. Skozi Ig so
začeli hoditi s težkimi nahrbtniki od Ribnice
sem moški in ženske, ki so bile tja poslane na
delo. Iz Ljubljane so prihajali najbolj nasprotujoče
si vesti, ene razburljive, druge pomirljive.
Tudi jaz sem uredil denarne zadeve, izplačal,
kar sem bil dolžan. Cerkveni arhiv je zopet
romal v cerkveno kripto poleg tega tudi občinski.
Dremali smo kar oblečeni. Zjutraj sem
mašoval že pred določeno uro, imel po tem
kratek nagovor: “Oznaniti vam ne vem kaj. Prvi
petek in prvo soboto ste dobro opravili. Ohranite
vse to”, dal sem blagoslov in končal. Maševal je
potem g. kaplan. Ljudi je bilo malo pri maši.
Slutili so, da se pripravljajo važne reči.
Borba med komunizmon in Bogom je prišla
do vrhunca. Za enkrat se je Bog umaknil in
prepustil komunizmu oblast. Če je borba samo
tehnična potem po zmagi laho vsi mirno ostanejo
doma. ^e je pa idejna, morajo pa pristaši
nasprotne ideje iti proč, če se hočejo rešiti.
Vse svoje upe smo stavili na Angleže.
Govorilo se je veliko o neki motorizirani diviziji
“Burja”, ki je ne vem kje pripravljena, da bo po
razsulu zasedla Slovenijo. To bi bila edina
pametna rešitev, ki bi zabranila prelivanje krvi
in pripomogla k pomirjenju duhov. Pa ni bilo
ne Burjave divizije, ne Angležov, ki so Jugoslavijo,
in z njo tudi Slovenijo že davno prodali Titu in
najhujšemu komunističnemu absolutizmu. Titu
so ravno Angleži pomagali do oblasti. Nepojmljiva
nam je usoda naših domobrancev. Bog jih je
očitno podpiral, dosegli so lepe uspehe, imeli
razmiroma zelo malo izgub. Očistili so kranjsko
deželo komunistov. Ravno ko so to dosegli, so
pa angleške ladje baje pripeljale na Reko
komuniste vseh balkanskih narodov: Bolgare,
Romune, Makedonce, Grke, Albance, jih moderno
opremili in jih poslali komunističnim borcem.
Srbski četniki, ki so se pretolkli iz Srbije,
bi morali držati črto Reka-Vipava. To črto pa so
pustili in šli k Angle`em. Premoč v moštvu in
tehniki je bila taka, da so se domobranci morali
umakniti.Šli smo iz dežja pod kap, česar pa
prej niso slutili. Kaj bi bili komunisti naredili
tako z njimi, nam kaže bogoskrunstvo na
grobovih. Vse grobove domobrancev so izravnali
z zemljo. ^e sedaj kakega mučenega domobranca
pokopljejo, morajo grobokopi zemljo steptati,
da zabrišejo vsako sled.
“Moje misli niso vaše misli, moja pota niso
vaša pota,” pravi gospod.
Vozovi so začeli prihajati pred župnjišče,
da nalože domobransko prtljago. Posamezne
družine so se začele odpravljati proti Ljubljani,
deloma peš deloma na kolesih, nekateri pa tudi
z vozmi. Na pot je šlo okrog 120 oseb iz Iga in
Pijave gorice.
Skupaj smo se odpravili na pot z gospodom
kaplanom in gospodom Murnom. Okrog pol
desetih dne 6. maja sem zadel na ramo bisago
v kateri je bilo nekaj perila, nekaj hrane, v
roko sem pa vzel aktovko. To je bilo moje
edino premoženje, ki sem ga rešil. Vse drugo
je moralo ostati. Prisrčno smo se poslovili s
farani, s katerimi smo se srečali. V družbi
drugih beguncov smo se napotili proti Ljubljani.
Bil je lep gorak majski dan.
Zadnji so se oglasili v slovo še zvonovi. Ko
smo prišli na cesto, je bila ura tričetrt na
deset, ko je zazvonilo k deseti maši. Opravilo
je imel dobri gospod Erjavec, ki je sklenil ostati
na mestu.
Oj ti ižanski zvonovi. Slovesno so doneli v
pozdrav, ko sem se 23. 10. 1924 pripeljal na Ig
za župnika. @alostno so zapeli ko sem se 10.
10. 1943 vsedel na voz, da me pelje v ribniške
zapore, prisrčno so me pozdravili, ko sem se
10. 11. 1943 ob tretji uri popoldne vračal iz
internacije domov. Ravno na tistem mestu so
se poslovili od mene 6. maja 1945., ko sem
ravno za svojo 60 letnico odšel v begunstvo.
Bog ve, kdaj in kako mi bodo še zadoneli v
spomin...