Log je razmeroma majhna vas, ki leži ob glavni cesti, ki pelje iz Ljubljane na Vrhniko. Ob začetku vojne je štela nekaj čez petdeset številk. Nekako toliko je bilo tudi žrtev vojne, na vsaki strani približno polovica. Veliko. Padel je cvet naroda, največ mladi fantje, čeprav je v vsakem od njih tlela želja, da si ustvari dom in družino. Ni jim bilo dano.
Veliko večjo srečo so imeli vaščani sosednjih Bevk. Skoznje ne vodi nobena važna cesta; ležijo okrog Kostanjevice, barjanskega osamelca. Kdor bi se poskušal v njej skrivati, bi ga ujeli kot miš v mišnici. Priseljencev, ki bi motili vaško življenje, ni bilo, zato so sklenili, da bodo držali skupaj za vsako ceno – ne na to, ne na ono stran. Tako se jim je res posrečilo, da so preživeli skoraj brez žrtev, če odštejemo nesrečnega Komina, ki je brodaril čez Ljubljanico, in učiteljevih, ki pa jih niso priznavali za svoje.
Za vso množico padlih Ložanov pa bodo nekoč postavil spomenik iz mrzlega kamna, na katerem bodo vklesani samo suhoparni podatki o rojstvu ter času in kraju smrti. Toda to so bili ljudje, vsak je bil človek zase, ki pa je moral odnesti svoje načrte in želje v prerani, mnogokrat neznani grob.
Glavne stvari so se dogajale na Logu sredi vasi, okrog gostilne Pri Vrbiču. Tam so moževali ob litru vipavske kislice gruntarji in taki, ki so imeli kaj pod palcem; tam so imele stalno zbirališče vaške »»barabe«, ki so pa imeli le to smolo, da so se rodili revni in da niso dobili dela.
Ni komentarjev:
Objavite komentar