SPOMINI BREZOVIŠKEGA KAPLANA KOMANA NA ZLOM

PRED 25 LETI

Majsko sonce je obsijalo Krim in vse Barje do Dolomitov. Vendar ni moglo ustvariti pravega slovesnega razpoloženja. Morda so bili v zraku še utrujeni koraki ljudi, ki so se sinoči pomikali po veliki cesti proti Ljubljani. Menda so bili tam od Rakeka in so trdili, da se umikajo pred partizani. Malo čudno je zvenela ta trditev, ko je duše še božal proglas slovenskih mož v prestolnici: proglas, ki je vzbudil upe srečnega konca hudih let in tolikih zaradi strahu neprespanih noči.

Po klancu od ceste sem se je bližala elegantna visoka postava. Že me je pozdravil v črni praznični obleki zgovorni vrhniški kaplan Albin. V Ljubljano se pelje in z njim tudi gospod dekan. Čeprav bi jutri, v nedeljo, morali blagosloviti novo oltarno sliko Matere Trpečih, odlično najnove25jše delo slikarja Debenjaka, se umikata za par dni v Ljubljano, da tam počakata zadnje borbe s partizani. So pa za njimi že Angleži in po par dnevih se vrneta na pomirjeno Vrhniko. Še krepak stisk roke in že je oddrsel s kolesom po klancu.V duši pa mi je pustil negotovost in nemir. Je res tako resno?

Stopim proti cesti. Po novo nasuti cesti je nerodno škripal voz, ki sta ga vlekli dve kravi.

Kaj sedaj? Čez dan so se menjavale najrazličnejše govorice: zdaj polna veselega upanja, potem pa spet zelo črnoglede. Vse to je večalo nemir v dušah.

Pozno popoldan naletim na domače fante domobrance, ki si se umaknili od Logatca sem. Njihovi obrazi, ki so bili vedno polni mladostnega navdušenja, so bili otožni. "Gospod, vsega je konec. Dobro oboroženi partizani prodirajo čez Kras. Umaknili se bomo."

V glavi se mi začnejo premetavati najrazličnejše misli "ostanem ali se umaknem tudi jaz?". Ne morem se odločiti, nikjer mi ni bilo obstanka. V pisarni leži na mizi več kot 100 izvodov Žagarjevih šmarnic, ki so mi jih še danes prinesli iz Ljubljane in jih bo treba jutri razdeliti. Poleg njih zelo lep nov vijolični plašč, ki so ga farani pravkar nabavili kljub vojni stiski, pomagala je slanina, ki je v Ljubljani menda že dolgo ni.Pa še celotni namizni pribor v svetlo modro svilo obloženem kovčku. Na steni pa velika nova slika, še vsa okrašena. In še toliko drugih koristnih stvari, ki so mi jih dobri farani nanosili prav v zadnjih dneh, da bo novi gospod imel vsega, kakor gre. Vse to in te dobre ljudi naj sedaj zapustim? Ta odgovornost, kako to moti živce!

Po večerji pride v župnišče begunski duhovnik Karel, spremljan od ljudi, ko so mu prinesli kovčke. Odločil se je, da se umakne. Nocoj pa bo prenočil pri nas, kjer se počuti bolj varnega.

Čeprav sem utrujen, ne morem spati. Neprestano se mi vrstijo misli: "Ostanem, se umaknem?" Čez Plešivico so švigale signalne rakete. Vukovi fantje so bili čuječi na položajih.

Že proti jutru slišim glas: "Gospod, mi se umaknemo proti Gorenjski. Svetujemo vam, da greste z nami."

6. maj

Ko vstanem za šesto mašo, sem že skoro gotov, da se umaknem. Pridige ne zmorem in ljudem priporočim, naj molimo drug za drugega, kjer koli se bomo nahajali v teh dneh. Vsem želim zbogom. Dolga je vrsta pri obhajilu. Je majnik, pa še prva nedelja. "Telo Našega Gospoda Jezusa Kristusa naj varuje tvojo dušo za večno življenje" je slovo z vsakim posameznim. Z veliko večino se ne bomo videli nikoli več!...

Po prvi maši se širijo vedno bolj vznemirljive vesti. Kamor pridejo partizani, samo razdejanje in smrt. Župnika v Borovnici so križali. "Ubogi gospod Ciril!" Če so z njim tako počeli, ko je veljal za njihovega zagovornika, kaj bo šele z nami?

Iz Ljubljane nekdo prinese vest, da gospod škof svetuje vsem mlajšim duhovnikom, ki se čutijo ogrožene, naj se umaknejo. Ni mogoče kontrolirati vseh govoric, vendar po svoje le učinkujejo, da se odločim: "Grem."

Hitro zložim nekaj najnujnejših stvari in hleb kruha v ročni kovček. Zanesem novi mašni plašč v zakristijo in se izročim sv. Antonu: Sedaj se pa izkaži, da si patron brezoviške fare. Varuj jo! Še kratko slovo od mladega kaplana Janeza, ki se je odločil, da ostane, in od farovških. Tudi begunec Karel se je premislil, ostane.

Z žalostnimi mislimi zapuščam ljubljeno Brezovico, ki mi je posebno zadnje čase izkazala toliko ljubezni. Vendar s tihim upanjem, da se vendarle kmalu vrnemo - po vasi se domači solznih oči poslavljajo od svojih sinov in očetov domobrancev, ki se pripravljajo za umik. Na križpotju proti Vnanjim Goricam je postavljen nemški top.

(se nadaljuje)