PRODOR 29. HERCEGOVSKE DIVIZIJE V LJUBLJANO

Osvoboditev Ljubljane
Ko je 5. maja 14. brigada prispela do črte Vrhnika- Blatna Brezovica-Bevke, je prišla na 17. kilometrov pred sovražnikovimi položaji,
ki so organizirali zunanjo obrambo Ljubljane. Brigada bila je 6. in 7. maja
postavljena v operativno rezervo divizije z nalogo, da se kar najbolje pripravi za vstop v borbe za Ljubljano. Čeprav je bil demoraliziran, je sovražnik
vztrajno in z močnimi silami branil mesto ter si prizadeval, da
pridobi potreben čas in ustvari pogoje za umik svojih glavnih sil v
Avstrijo ter transportira ogromen plen, ki je ležal na obremenjenih železniških postajah in ob cestah. Prelaz Ljubelj in ostale ceste ter železniški
prelazi proti Avstriji so pomenili ozko grlo, čez katerega ni
bilo mogoče zlahka in hitro. Sovražnik je Ljubljano branil tudi iz drugih razlogov. Predvsem so domači izdajalci pričakovali prihod zavezniških enot, da bi se jim predale in se tako izognili odgovornosti za izdajo in zločine,
ki so jih storili. Na hitro je izoblikovana nekakšna »vlada samostojne Slovenije«, ki je izdala dekret in odobrila umi Nemcev čez »svoje« ozemlje v smeri Avstrije. Medtem ko so se Nemci umikali proti Avstriji in Ljubljani, so se zbrali operativna skupina 2, 3. in 4. polka Srbskega
prostovoljskega korpusa (Srpski dobrovoljački korpus), en polk Ruskega zaštitnega korpusa, ostanki
Slovenskega domobranstva, pričakovan pa je bil prihod četnikov, ustašev in domobrancev, ki pa zaradi velike oddaljenosti in nenehnega pritiska naših sil niso
prišli.
Naše vodstvo je pravilno ocenilo, da je treba čim prej osvoboditi Ljubljano. Tako bi z obvladovanjem tega pomembnega križišča preprečili Nemcem umik po dolini Save na severozahodu in tako onemogočili načrte domačih izdajalcev. Računali so na močnejši sovražnikov odpor v
samem mestu, posebej zato, ker so vedeli, da so Italijani mesto v preteklih štirih letih dobro utrdili, obdali z bodečo žico in z minskim polji
ter zavarovali z bunkerji.
Po ukazu štaba divizije z dne 7. maja je 14. brigada dobila nalogo, da na položajih pred Logom zamenja bataljone 11. brigade, ki
so 6. in 7. maja poskušali zavzeti Log, vendar pri tem niso bili uspešni.
V noči s 7. na 8. maj, pod varstvom noči, je brigada zamenjala dele 11.
brigade in na desnem krilu divizijskega razporeda čakala na ukaz
za začetek napada na položaje pri zavzetju glavne komunikacije Log
142-Ljubljana. O bojih izvidnikov brigade na dostopih do Ljubljane Tomo
Marković, komandir izvidniškega voda, piše:
»Nenehne boje in naporen marš so imele vse enote, vendar
kot moji izvidniki, mislim, da nihče ni imel. Opisal bom borbe za samo
en kraj pred Ljubljano, ki ga je napadala brigada. Dobro se
spominjam povelja, da krenemo proti Ljubljani, da ujamemo povezavo s
sovražnikom in z izmenjavo strelov ugotovimo, kakšno orožje imajo. Odpravili smo se nekaj kilometrov po poti proti Ljubljani z
razmakom 50 metrov. Bilo nas je 20 dobro oboroženih s 4 lahkimi
puškomitraljezi, 2 dolgimi ruskimi puškami z daljnogledi, "mašinkami" in s po 75 naboji. Nemci so nas spustili na kratko razdaljo.
Medtem pa so iz zaledja po zvezi sporočili, naj se ustavimo, ker so Nemci pred nami. Takoj ko smo se ustavili, so mimo ušes zapele krogle iz mitraljeza. Vrgli smo se na tla in se odkotalili v jarek. Poleg nekih
hiš smo se začeli umikati nazaj. Od vaščanov smo dobili podatke, koliko topov, tankov, tovornjakov in vojakov je šlo mimo. Te podatke smo potem prinesli v štab brigade.
Ko smo prišli na glavno cesto proti Ljubljani, smo se priključili brigadi proti Ljubljani. Na čelu kolone je bil obveščevalni oficir. Gremo po cesti, zavijemo levo in se izognemo sovražnikovim izkopanim rovom. To so bili rovi, iz katerih so tolkli po nas
prejšnji dan. Ko smo šli mimo njih, so odprli ogenj na nas
iz mitraljeza, vendar nismo odgovarjali. Prebili smo se neopazno globoko za njimi in napadli sovražnika na hribu pri neki cerkvi, ki je bila obkro
žena z bunkerji. Bilo je ob 9-ih zjutraj, ko so mi povedali, odkod naj
napademo bunkerje okoli cerkve. Na znak smo napadli. Vendar pa smo hitro prekinili in po povelju krenili desno ob potoku proti glavni cesti.
Ves dan so topovi iz Ljubljane ciljali naše položaje, vendar
pa smo se vkopali nižje od njihovih položajev, zato so večinoma streljali prek nas. Morda je že minila polnoč, ko je prišlo povelje, da
izvidniki krenejo proti Ljubljani, ker se Nemci umikajo. Naj omenim, da so nas ljudje povsod veselo pričakovali. Ko smo korakali
skozi Ljubljano, nas je mladina pozdravljala in obsipala s cve
tjem«.
Splošni napad 11, 13. in 14. brigade na zunanjo obrambo Ljubljane se je začel 8. maja v jutranjih urah. V tem času je 10. brigada po uspešno opravljenih nalogah v tržaški operaciji hitela, da čim prej pride v sestavo divizije in da se v borbi za Ljubljano angažira kot njen
2. ešalon. Ker je bila angažirana v borbah za Ilirsko Bistrico,
se na njeno sodelovanje pri osvobajanju Ljubljane ni moglo računati, razen če
bi se borbe podaljšale na več kot dva dni. Tako so divizijsko rezervo
sestavljali samo zaščitni in inženirski bataljon divizije.
Ob močni artiljerijski in minometalski podpori artiljerijske brigade
so bataljoni 14. brigade zgodaj zjutraj 8. maja krenili v odločilni napad,
in to: 1. bataljon levo od glavne komunikacije, 3. bataljon desno od glavne komunikacije, 2. bataljon pa se je gibal na njihovem stiku v vlogi
2. ešalona. Vsi poskusi, da bi čez dan zavzeli položaj okrog tega, so bili neuspešni. Na vsak naš napad je sovražnik odgovarjal
143 s protinapadom ob močni topniški podpori, ki je k sreči bila precej nenatančna. Čez cel dan sovražniku ni bilo žal municije, temveč
je poskušal, da z osredotočenim topniškim ognjem razbije in uniči naše enote. Ker so bili bataljoni v zavzetih rovih, tik ob
sovražniku, mu to ni uspevalo, čeprav so bile zaradi artilerije po globini našega razporeda izgube. Tako je sovražnikova granata zadela v kotel 2. bataljona in ubila 4 borce-kuharje. Ker
se je težišče napada divizije preneslo na 14. brigado, se je ob mraku vključil
v borbo tudi njen 2. bataljon, ki je ob neposredni podpori artilerije,
posebej »flakov«, prebil sovražnikovo obrambo in z jurišem borcev vseh
treh bataljonov osvojil položaje nad Logom. Tako je bila sovražnikova obramba zlomljena. Sovražnik se je tako pod plaščem noči, preganjan od naših enot, umaknil proti Ljubljani. O borbah za položaje okrog Loga je namestnik
komisarja 1. bataljona Krsto Šegrt v svojih spominih napisal:
»Po bojih za Logatec in Vrhniko je nastal kratek predah, tako
da smo 5. maja na Vrhniki počivali. Naslednji dan so bataljoni 14. brigade krenili v napad na najožjo obrambo Ljubljane. Ta dan je brigada začela napad na vas Log, ki leži med Vrhniškim in Ljubljanskim poljem na majhni vzpetini,
ki je v zgornjem delu proti Ljubljani porasla z gostim jelovim in borovim gozdom. To je v marsičem olajšalo sovražnikovo obrambo utrdbe na samem Logu, ki jo je dobro utrdil.
Prvi bataljon se je gibal po povezavi Vrhnika-Log, za njim pa
je v isti smeri krenila še ena baterija protitankovskih topov.
Tega dne okoli štirih je začela delovati naša artiljerija s položaja pred Vrhniko in z močnim ognjem tolči po Logu. Vendar pa Nemci niso mirovali in so odgovarjali s svojim topništvom. Naš 1.
bataljon se je razporedil v strelce in usmeril svoj napad na
prve utrdbe. Boj se je hitro razvnel. Sovražnik je tolkel
z vsem orožjem, ki ga je imel na razpolago. Ko smo se približali na razdaljo za
juriš, so nas zasuli z ognjem iz "flakov", minometalcev in težkih mitraljezov. V takih okoliščinah je bilo naše napredovanje zelo ote-
ženo: premikali smo se po ravnini Vrhniškega polja, kjer skoraj ni bilo
nobenih naravnih zaklonišč, razen nekaj hiš, posejanih levo
in desno od cesti, ki je vodila čez polje in naprej skozi vas. Naša baterija, ki se je približala položajem, je tolkla po sovražnikovih utr-
dbah in tankih, ki so skušali priti na naše položaje.
Uničila je 2 tanka in onemogočila nadaljnje napredovanje proti našim položajem. Ta dan se je borba tako razvnela, da je vse vrelo
kot v loncu. Odmev topništva, plamen granat iz "flakov", mitralješki rafali in odmevi ročnih bomb so odmevali daleč po vrhniškem polju
in okoliških planinah. Skozi to strašljivo kanonado vseh vrst
orožja so se slišali le bojni vzkliki borcev in oficirjev "Naprej,"
tovariši, naprej, proletarci!"
Boji so trajali z nezmanjšano ogorčenostjo skoraj do polnoči,
ko je nastopilo kratko zatišje. Zgodaj zjutraj 7. maja smo skušali
v splošnem jurišu ob sodelovanju ostalih bataljonov zavzeti sovražnikovo oporišče na Logu, vendar pa niti takrat nismo uspeli zlomiti od-
144 pora sovražnika. Morali smo se umakniti pod zaščito topništva na
izhodišče položaje. Nemci so poskušali ob močnem ognju
"flak" in artilerije in s premikom nekaj tankov preiti v protinapad, vendar pa jim zaradi hitrega odziva našega topništva, posebej protitankovske baterije, ki je iz neposredne bližine uničila izpostavljeni sovražnikov bunker in zadela tank, ki se je potem vžgal, ni uspelo. Tisti dan so padli 3 borci, 6 pa jih je bilo ranjenih: te smo uspeli umakniti s položaja. Ti ranjeni tovariši so bili
takoj prepeljani v zaledje proti Vrhniki, kjer je bila brigadna bolnišnica. Skoraj ves dan je sovražnikov artiljerijski in minometalski ogenj zasipal naše položaje. Naš štab bataljona je bil
poleg ceste v kleti neki hiše, ki so jo za-
deli z nekaj granatami in je bila skoraj porušena. Isti
dan je sovražnikova granata zadela naš protitankovski
top. Pri tem sta umrla dva topničarja, 3 pa so bili težje ranjeni. Ponoči smo poskušali zavzeti Log, vendar pa so vsi posku-
si ostali brez rezultata. I 8. maja so boji trajali ves dan, vendar
pa sovražnik ni skušal protinapada na naše enote.
V popoldanskih urah je bila aktivnost sovražnega ognja vse bolj pojemala, kar je moglo pomeniti, da jim je zmanjkalo streliva in borbenega
zanosa. To smo izkoristili, poklicali komando čete, na kratko analizirali
prva dva dni boja in se odločili, da takoj ob mraku krenemo v odločilni napad. Obvestili smo divizijon težke artilerije, da okrog 19.
ure z artiljerijskim ognem napade sovražnikove položaje. To so storili tudi drugi naši bataljoni, ki so napadali Log. Naša artiljerija je tolkla po utrdbah 15 minut, vendar pa sovražnik ni več odgovarjal. Ko
je delovala naša artiljerija, smo bili že pred sovražnikovimi
bunkerji. Takrat so artiljeriji sporočili, naj prekine ogenj, ker se
je začel napad. Bataljoni so se odpravili v določene smeri in se pod
okriljem noči primaknili blizu sovražnikovih položajev. Bombaši so
pogumno skočili proti bunkerjem in jih zasuli z ročnimi granatami,
puškomitraljezci pa so jih spremljali. Sovražnikov odpor je vidno slabel in zaradi poguma predvsem bombašev so bili zelo hitro
uničeni izpostavljeni bunkerji. Tako smo zavzeli najbolj izpostavljeno oporišče Log in takoj nadaljevali s prodiranjem proti notranjosti vasi. Sovražnik se je močno upiral in se boril za vsako hišo. Sovražnikova obramba je vse bolj slabela, mi pa smo vse bolj osvajali vas. Naletel smo na mrtve in ranjene sovražnikove vojake.
Približno okoli polnoči je na teh položajih zamrlo streljanje. Triumfirali smo z veseljem, ker smo obvladali tako močno sovražnikovo utrdbo zunanje obrambe in ker je bila pot proti Ljubljani z naše stran odprta.«
Potem ko smo zavzeli položaje okrog Loga, ki so jih Nemci vztrajno branili, je njihov upor vse bolj slabel in na vstopu v Ljubljano povsem prenehal. Bataljoni brigade so vstopili v Ljubljano okrog 2. ure ponoči 9. maja.
(iz knjige “ČETRNAESTA HERCEGOVAČKA OMLADINSKA BRIGADA”. Beograd, 1988. Prevedel Miha Rus.)