SPOMINI BREZOVIŠKEGA KAPLANA KOMANA NA ZLOM (II. DEL)

Srečavam ljudi ki prihajajo k deseti maši. Začudeno me pogledujejo,reče pa nobeden nič. Od Ljubljane pa že hodijo ljudje, ki sprašujejo, če so partizani že blizu. Jim gredo naproti, da jih sprejmejo kot osvoboditelje.

Od Podsmreke naprej proti Dobrovi je vse mirno. Nobenega sledu od stvareh, ki strašijo in so tako blizu. Le g. župnik je pripravljen na umik z nekaterimi duhovniki in prav redkimi družinami.

Po kosilu v neki domobranski hiši mi hišna gospodinja priporoča svojega sina domobranca. Da bi se v tujini ne izgubil Potem odrinemo. Prtljago nam vozijo na močnem parizarju farovški konji. Za njimi pa stopamo duhovniki - sosedje z družino dobrovskega zdravnika in županom Majeršičem po dolini ob Gradaščici mirno, kot bi šli na izlet. V Gaberjah še srečamo Ambrožičeve fante, ki so šli na Dobrovo k nauku.

Na poti proti Dvoru nas ustavi patrulja četnikov. Pregleda naše izkaznice in nas spusti mirno naprej. Blažilno vpliva gozdni mir in pod večer prispemo v Polhov Gradec

V Gradcu je rahlo vznemirjenje zaradi bližine Korene, kjer držijo domobranci svoje postojanke. Ljudje se tiho posvetujejo in počasi pripravljajo na umik. Božnarjeva gostoljubna hiša nam pripravi vsem beguncem iz dobrovske strani večerjo. Potem odidemo počivat. Pod streho me spremlja sošolec Anton v svoji kaplaniji. Ležišče je trdo. Pa tudi sicer se mi ne da spati, ker se slišijo vso noč od Korene rafali strojnic. Partizani so blizu. Le zvesti domobranci jih zadržujejo.

7. maj

Kmalu po maši odidemo na pot. Sedaj se je naša skupina že močno pomnožila. Zavijamo okrog gradu po ozki soteski proti Črnemu Vrhu. Kmalu smo na prehodu med umirajočo fašistično Italijo in rušečim se Hitlerjevim rajhom. Visoka pregrada iz brun in vej je doslej zapirala prehod. Danes je že odprta: tudi straže ni. Svetujejo nam, naj se ne umikamo s pote, da ne zadenemo v mine.

Zavijemo v hrib in kmalu smo na sončnem brdu, kjer kraljuje črnovrška cerkev nad okoliškimi griči in gozdovi. Le par hiš se stiska okoli nje. Po dolgih letih vojne spet zagledamo gorenjsko ravan s Kamniškimi planinami. Vendar ne občutimo kakega pravega olajšanja. Begunci smo.

Nemška vojaška posadka je še na mestu. V cerkvenem stolpu ima nameščen top. Le par mož je, kak oso mogli vzdržati tako osamljeni? Začudeno nas gledajo in sprašujejo, odkod in kam. Strašijo nas, da se bo naš pohod na Gorenjskem ali na Koroškem žalostno končal, v lakoti. Nikjer da ni najti ničesar za pod zob. Umikajoče nemške armade so vse pojedle.

Ne damo se begati. V prijazni utici s krasnim pogledom na Polhograjske Dolomite in Poljanske hribe, ki jih ni konca, končno kosimo celo iz krožnikov. Vendar se nekaterim mladim dekletom že oglaša domotožje, ki jih premaga, da se vrnejo domov v Polhov Gradec.

Kmalu poldne odrinemo naprej. Pridruži se nam vod domobrancev, ki je prišel po gozdovih z Rovt. Doslej smo bili sami civilisti. Bo kar prav, da imamo nekaj oboroženega spremstva v teh gozdnatih hribih.

Pot nas vodi preko valovitih senožeti gori in doli, ki nam da bridko občutiti, kako malo so naši dolgi težki dolinski vozovi primerni za hribovska pota, ki včasih sploh izginejo. Večkrat se moramo trdno opreti ob vozove, da konji izmorejo nekatere strmine.

Pridemo v vas čez Pasjo ravan. Vozovi nerodno poskakujejo in ropotajo po slabih kolesnicah, kovčki in nahrbtniki se nevarno prekucujejo na njih. Večkrat kateri tudi zleti po strmini, pa jih srečno vse ulovimo in rešimo na vozove.

Močno se je že nagnil dan, ko pridemo do velikih samotnih kmetij med obširnimi sadovnjaki. Nekaterim se zahoče slivovke, ki da jo imajo ti kmetje odlično. Treznejši pa priganjajo na pot v dolino. Kmalu bo noč in hribovska pota niso ponoči nevarna samo za konje, ampak tudi za nas. Poleg tega ne vemo, kdo so gospodarji Poljanske doline. Morda že partizani.

Sonce zahaja, ko nas doseže šumenje Poljanščice. Prekoračimo jo pri nekem mlinu ali žagi blizu Poljan. Dobrovski zdravnik, ki je tukaj doma, tam odda svojo najmlajšo, ki jo je treba še nositi, da ne bo težav na poti v neznano.

Konjska kopita spet udarijo varno na trdno cesto. Srečamo se z domobransko izvidnico. Poročnik Kepic se pelje v oklopnem avtomobilu na poizvedovanje. Dolina je še vedno trdno v domobranskih rokah.

Posedemo na vozove. Kar dobro nam dene, pot čez hribe nas je utrudila. Enakomerni koraki konj nas hitro zazibljejo v sen, saj v črni noči ni kaj videti. Pri vhodu v Škofjo Loko zlezemo z voz. Starodavno mesto je vso v slovenskih zastavah. Domobranci še praznujejo proglas slovenske vlade 3. maja v Ljubljani. Vendar je čutiti med meščani neko zadržano nezanimanje. Pa se mesto polni z begunci.

Usmerijo nas v kapucinski samostan. Na dvorišču razložimo svojo prtljago in na tleh sede použijemo svojo skromno večerjo; kar pač kdo premore. Ne ljubi se nam govoriti, smo preveč trudni.