SPOMINI BREZOVIŠKEGA KAPLANA KOMANA NA ZLOM (III. DEL)

Samostan so Nemci spremenili v vojaško bolnišnico, zato ne bo težav za prenočišče. Kjer so še pred kratkim ležali ranjenci in bolniki, najdejo počitka naše trudne kosti.Spimo kar dobro, saj se počutimo varne in počitka smo res potrebni.
8. maj
V torek za rana imamo v kapucinski kapeli šmarnice z mašo. Molitvi in Marijinim pesmim pa se pozna vidna raztresenost. Vsem se je nekam mudilo. Tako je ostalo malo časa za ogled cerkve. Večina niti opazila ni, da so se tedaj nahajale v tej cerkvi velike zgodovinske dragocenosti, slavni "zlati oltar" s porušene cerkve v Dražgošah. Torej so Nemci pri svojem divjanju le našli čas, da rešijo to dragocenost.
Pot iz mesta nas vodi mimo Plevnarja. Izrabim priliko, da povprašam po usodi sošolca živinozdravnika Franceta. V Ljubljano je namreč prišla vest, da so ga neko noč partizani ugrabili in odvedli neznano kam. Za pokoj njegove duše smo že maševali. Vstopim v široko vežo in povprašam mlado gospo v črnem, ki mi pride nasproti. Nezaupno me vpraša: "Zakaj bi radi vedeli?" "Ker sem slučajno njegov sošolec," odgovorim. "Jaz pa sem slučajno njegova žena," mi ponudi roko v pozdrav že bolj zaupljivo. "Pridite čez par dni in vse vam bom povedala." Zahvalim se, saj mi je takoj jasno, da je bila ugrabitev veterinarja Franceta fingirana in da je ženina črnina samo krinka.
Ko se vrnem na cesto, vidim, da je naša mala skupina, ki je prišla čez Poljanske hribe, postala delček dolge ksolone voz in pešcev, ki ji ni bilo videti ne konca ne začetka. Segala je daleč nazaj. Postali smo reka beguncev. Le počasi smo se pomikali naprej. Pogosto smo obstali in nemirno čakali, kdaj se spet premaknemo. Tako posebno pri Svetem Duhu. Dovolj časa je za pomenek z neznanimi begunci, pa tudi z domačimi, ki so nas venomer spraševali, zakaj prav sedaj, ko je vsega konec, odhajamo od doma. Prav očitno je bilo, da je nasilna meja med Hitlerjevim Rajhom in fašistično Italijo oba dela naše kranjske dežele precej različno izoblikovala. To, kar je za povprečnega Slovenca na italijanski strani, z izjemo večine Ljubljančanov, ki nikoli niso na svoji koži občutili groze črnih noči zaradi partizanskih pokoljev, bilo popolnoma jasno, Gorenjcem pod Nemci večinoma ni šlo v glavo. Zato nas nikoli mogli razumeti in so nas sedaj še v prikriti obliki obsojali. Zvedeli smo tudi, da vlaki ne vozijo več, torej zbogom upanje, da se popeljem domov po slovo.
Pridružil se mi je malo govoreči gospodar velike domačije na Petkovcu, brat g. Janeza Hladnika. Na očeh se mu je bralo, koliko je stalo tega tako v svojo moderno domačijo zagledanega človeka zapustiti svoj grunt. Vedno bolj tih in žalosten je postajal. Ko pa sem izrazil mnenje, da naš umik v tujino lahko traja tudi več let, se je tiho obrnil in odšel nazaj proti domu (domov pa nikoli ni prišel, kakor smo zvedeli mnogo pozneje, Bog ve kje v Poljanski dolini trohnijo njegove kosti).
Končno smo se le premaknili. Med ljudmi je pričela krožiti govorica, da se v Kranju nahaja slovenska vlada ali vsaj njen del. Ugotoviti seveda niso mogli ničesar. Opoldne smo prešli Šmartno in se spustili na most čez Savo pod Kranjem. Nad nami so krožili avioni. Nekateri so vedeli povedati, da je bil sklenjen mir. Za nas pa pot čez Savo v begunstvo! Hudo je bilo v duši, da sem komaj videl tako ljubo mi Savo pod mostom, ko smo se spenjali v breg ponosnega mesta na skali s Storžičem na obzorju. Kranjčani za nas niso imeli prijaznega pogleda. Veliko pa jih je že zjutraj pohitelo v goščo pod Sv. Joštom, da se vrnejo kot zmagovalci v Kranj.
9. maj
Zjutraj za rana je hitelo verno ljudstvo v prostorno farno cerkev k šmarnicam. Jaz pa sem maševal v hišni kapelici mrtvoudnega župnika g. Zupanca. Po maši me je dobri starček poklical k svoji postelji in me s svojo levico, ki je še ni napadel mrtvoud, pritisnil na srce in me tolažil: Mladi gospod, ne bodite žalostni: od povsod je enako daleč v nebesa. To je bilo tudi slovo od domovine. Gostitelje sem še naprosil, naj ob priliki sporoče mojim domačim, da sem odšel na Koroško. Zakaj vesti, ki so prihajale iz gorenjskega kota, so mi vzele vsako upanje, da bi šel domov po slovo.
Spet smo se spravili v vrsto, vozovi in pešci so počasi zapustili gostoljubno vas. Zadnjo gostoljubno na domačih tleh. Za nami so že pritiskali Nemci na umiku pred "osvoboditelji". Pot nas je vodila mimo samotnega dvorca na Brdu in naprej skozi gozd na glavno cesto, ki smo jo dosegli nekje za Naklom. Nismo bili več sami, ampak se vključili v kolono brez konca in kraja, ki se je počasi pomikala proti Križam naprej proti Tržiču. Civilisti in domobranci, moški in ženske, otroci in starčki: mogočni vozovi s ponosnimi konji, pa tudi ročni vozički in mnogi pešci. Čutili smo bližino Brezij, pa tja nismo mogli. Le od daleč smo se priporočili brezjanski Mariji, naj nas varuje na tej negotovi poti. Daleč na levi je kipel za Jelovico proti nebu Triglav, najvišje med vsemi Julijci. Kako daleč je bilo vse to za nas.
Dolgo smo stali na Bistrici, pri vhodu v Tržič. Z veliko slastjo smo pili mrzlo alpsko vodo in si gasili žejo. Med ljudmi smo odkrivali vedno več znancev, civilistov in domobrancev. Tu sem tudi prvič naletel na svoje farane, ki so odšli od doma za menoj in po drugih potih.
Končno se je le premaknilo. Globoko zamišljen sem komaj opazil, da smo prišli že v Tržič, ko me je na zadnjem klancu neprijetno dirnil prizor skupine beguncev. Ne vem, kako jim je prišlo na misel, da je v Pekovi tovarni za čevlje vsega dovolj. Pa se je oglasila v človeku zver in so navalili na tovarno in si basali v svoje torbe, kar jim je prišlo pod roke. Šele pozneje, ko so se streznili, so spoznali, da so mnogi čevlji brez para. Izgovarjali so se, da so tudi Nemci delali škodo, vendar so spoznali, da niso delali prav. Nad Tržičem se je spet zataknilo. Dolgo smo stali, se premaknili par korakov, pa spet obstali. Nad nami so krožili avioni in med mnogimi vzbujali preplah in negotovost. Počasi so med ljudmi pričele prodirati vznemirljive vesti. "Na oni strani Ljubelja so partizani."
Noč je polagoma legala na zemljo in zajela naše vozove v dolini pod Ljubeljem z nami in našo revščino in v dušah pustila nemir. Z družino dobrovskega zdravnika smo se zaviti v plašče polegli v jarek ob cesti in skupno molili rožni venec, se priporočil Bogu in angelu varuhu in kar tam zaspali. Nismo čutili, da je ležišče trdo in kaj malo pripravno, preveč smo bili utrujeni.
Šele pozno pomoči ali pa že proti jutru so nas zbudili vozovi, ki so se pričeli premikati. Fantje borci so se v majhnih skupinah vračali v dolino. Pri neki hiši naletim na rojaka Ivana Hribovška, ki se je tudi vračal. Ker je Ljubelj zaseden od partizanov, gremo v gozdove in se bomo tam borili do zadnjega."
Med tem pa je že šel med fanti glas, da polkovnik Vuk nabira borce prostovoljce, da prebijejo prehod čez Ljubelj in čez Dravo do Celovca.

10. maj

Počasi se je danilo. Utrujeni konji so le s težavo zmagovali strme klance in serpentine proti Sveti Ani. Komaj smo se zavedali, da je za nami križev teden in da je danes praznik Vnebohod. Dnevi so res bili križevi, prazničnega pa to jutro ni imelo ničesar.
Tiho sem želel vsaj do poldne do cerkvice pri Sveti Ani, da bi tam maševal in bi imel vsaj nekaj od tega praznika.

bila cerkvica na vidiku. Še en dober ovinek in en strm klanec pa smo tam. Ura je že enajst. Začela me je zdelovati žeja, lakota je  in nekam mirovala. Drugi so že gasili žejo pri koritu, jaz pa sem se premagoval. Poldne je že in še stojimo. Vztrajamo do ene popoldne. Ko le vidim, da ni božja volja, da bi še danes maševal ali bil vsaj pri maši, ker je praznik zapovedan, se usedem in se napijem mrzle vode.
Šele popoldan se premaknemo naprej. Ves čas krožijo nad nami avioni in povečavajo negotovost. Pa tudi naduti nemški oficirji hočejo s kričanjem nad domobranskimi oficirji izsiliti prehod skozi naše vrste na strminah, ki zahtevajo vso previdnost in dopuščajo prehitevanja. Tudi marsikateri tovornjak, ki ni bil kos strminam, je na poti opešal in še povečal zagato in oviral napredovanje.
Ob cesti pod Sveto Ano zagledamo z bodečo žico barake nemškega taborišča za vojne ujetnike in politične kaznjence, ki so delali pri predoru skozi Ljubelj. Barake so že prazne, ujetniki in obsojenci pa so se razšli na svoje domove. Povsod po travniku okrog barak ležijo prevrnjeni tovornjaki umikajoče se nemške armade in mnogo streliva, da je na mestu previdnost.
Posedli smo po tleh močno utrujeni. Bolj kot telesna utrujenost pa je klonila naš duh strašna vest, da so onkraj Ljubelja partizani, torej ni poti naprej. Pa tudi ne nazaj, ker pri Tržiču napadejo partizani že zadnje kolone beguncev. Zadnje čete domobrancev se sicer krepko borijo, toda bogve do kdaj bomo zmogli. Torej smo ujeti v strašni pasti. Koliko časa še, pa bomo tudi mi padli v roke tistim, pred katerimi smo se hoteli umakniti in si rešiti življenje! Ni rešitve? In če je ni, se bo treba pripraviti na smrt. Na travi leže sem se v dušni stiski tiho pogovarjal z Bogom.
Spet je padla noč na nas uboge. Morda je zadnja. Vendar ne. Znanec me povabi v hišo pri Sveti Ani, da je staknil vsaj za nekatere nekaj večerje. Med drugim je bil tam že mons. Škrbec. Ves zbit si je sezuval čevlje na klopi ob oknu, da si vsaj nekoliko odpočije ožuljene noge. Obraz mu je bil nad vse žalosten. Takrat pa se zasliši ropot motorja. Že vstopi nekdo, da prav zdaj prihaja kurat Mavec s kurirjem iz Celovca. Da se je polkovniku Vuku z junaškimi domobranci posrečilo potolči partizane pri dravskem mostu in odpreti pot čez Dravo naprej v Celovec.
Na utrujenem obrazcu mons. Škrbca se je pokazal znak veselja. "Če je to res, je to danes prva dobra novica." Tudi mene je pomirilo in sem se tiho spustil po bregu prenočevat v taborišče.
Toliko da sem še dobil prazno ležišče. Za soseda sem imel dva nemška vojaka, ki sta se tiho pogovarjala o svojem bojnem pohodu skozi Rusijo, Nisem več mogel slediti njunim prezanimivim besedam, premagal me je spanec.

11. maj
Ko se zjutraj zbudim, je bila že večina ležišč praznih. Tudi jaz se naglo dvignem in odidem k cerkvici sv. Ane. Upam, da bom mogel vsaj danes maševati. Že je čakalo nekaj gospodov, da pridejo na vrsto. Med tem so prinesli po bregu mrliča. Mlad domobranec se je smrtno ponesrečil. Nekateri so pa vedeli povedati, da se je v obupu sam ustrelil. Ni časa za poizvedovanje. Okrog cerkve so že izkopani obrambni jarki. Kar tam ga bomo zakopali. Kurat Remškar zmoli pogrebne molitve in zagrebli smo ga. Zadnjega v domačo zemljo.
Potem je g. kurat že pripravljen za pristop k oltarju, pa pride povelje, da mora takoj odriniti s svojimi vojaki naprej. Čeprav ga stane, mirno odloži mašna oblačila in odide za njimi. Jaz pa sem vendar mogel maševati. Zadnjič na domačih tleh.
Med tem se naši vozovi niso premaknili. Nemci so predor skozi Ljubelj zaprli in spuščali skozen le svoje čete. Nekaj časa smo ležali vsi naveličani v barakah na tleh. Ker pa je bil lep sončni dan in tako je bilo ves čas našega umikanja, sem se šel popoldne sončit na pobočje Begunjščice. Kolikokrat sem bil na njej, s te strani pa je še nisem poznal. Zelo dobro je dela sončna toplota utrujenim živcem. Ker so nad nami neki nemški, še skoraj mlečnozobi vojaki prožili kamenje, sem jih s krepko besedo v njihovem jeziku spravil k mirovanju. Malo nezaupno so me pogledovali, vendar niso dognali, kdo sem.
Ko se je dan nagnil, je bilo spet čutiti med oficirji nek nemir. Od Tržiča sem so partizani vedno močneje pritiskali. Regljanje strojnic in pokanje šrapnelov je postajalo vedno glasneje. Domobranski poročnik, zet prof. Lavrenčica, me je videl sloneti na vozu. Pošepne mi, da bi bilo pametno poizkusiti čez vrh Ljubelja, ker je položaj zelo negotov. Če vzamemo na voz prtljago njegovih, bo skušal dobiti prehod skozi zaporo.
Tako smo tudi storili. Konji so počasi potegnili. Še nekateri so se nam pridružili. Bila je črna noč. Le od Tržiča je bilo videti rakete.
Potem so pa zagorele barake pri Sv. Ani. Grozotno so švigali plameni lesenih barak. Osvetljevali so ozko dolino in metali pošastne sence prav proti vrhu prelaza. Konji so se plašili, pa tudi pešali so vedno bolj, saj več dni niso imeli prave prehrane, strmina je pa posebno proti vrhu Ljubelja zelo huda. Konjem je pričelo drseti nazaj in nekaj prtljage je med vikom in prizadetih zdrknilo v črno globino. Ker sem pot poznal že od prej, me je pričelo skrbeti, kaj, če konji ne vzdržijo? Vse se lahko razbije v prepadih in na vozu smo imeli tudi majhne otroke. Naletim na Lukovega Albina z Brezovice. Ta se z nekaterimi drugimi fanti krepko upre v voz. Ramena so nam krvavela, konji pa so le zmogli zadnjo, najbolj nevarno strmino in dosegli vrh. Že med potjo nam je domobranska izvidnica povedala, da je vrh prost in varen. Ravno polnoči je, ko prekoračimo mejo. Še en dolg pogled v gorečo domovino in prisrčen pozdrav in že sem na koroški strani. Kdaj se vrnemo?

12. maj

Na drugi strani. Morda so nas drugi prehiteli, ko smo se borili s strmino ali pa so zaostali. Treba je bilo resno paziti na konje, ki jih je vodila Brinovčarjeva Milka z Loga, ker je bila pot tod še ledena in je bila temna noč. Semkaj niso segli plameni gorečih barak. Z domobrancem Miklavževim Albinom iz Lukovica sva bila edina moška v tej mali skupini. Vsi drugi so bili otroci in ženske. Šla sva ob konjih in jim svetila z vozno svetilko. Konji so se v začetku plašili, ker jim je na ledu drselo, pa tudi luč jih je vznemirjala. Govorili smo malo, vsak je imel zadosti opraviti sam s seboj in s svojimi občutki na tej poti.
Strmina se je umirila in že smo bili pri ognju, kjer so počivali begunci, ki so jih med tem spustili skozi predor. Tudi mi smo obstali in malo podremali kar tam na tleh in ob ognju. Zbudil nas je jutranji hlad, treba je bilo iti naprej po ozki ljubeljski dolini. Konji so vedno bolj pešali, slabo hranjeni in brez pravega počitka. Preiskali smo menda vse senike, ki jih ni malo v dolini okrog samotne cerkve sv. Lenarta in okrog Nemškega Petra. Pa nismo staknili niti slamice. Vse so že pobrali konji, ki so šli pred nami skozi dolino. Nemški vojaki, ki so nas prehitevali, so si kar s tanki delali gaz med ubogimi begunci. Tako se jim je mudilo iz partizanskega raja.
Dokler je šlo navzdol, je še šlo. Močno pa so pešali naši vozači v Malem Ljubelju in na Hudičevem mostu, kjer je strmina zopet zelo huda. Vse je spet obstalo in se dolgo ni premaknilo naprej. Končno so vozovi le spet začeli škripati in konji so ...
Pri Podljubelju smo pustili dolino globoko spodaj in se odcepili do poti na Borovlje. Z zadnjimi močmi so konji zavozili v prijazno Podgoro. Travnik pred vasjo je bil poln konj in voz, ter beguncev iz najrazličnejših krajev, domobrancev in civilistov.
Posedli smo in odprli svoje torbe, da se okrepčamo. Že med potjo sem mislil na pol hleba, ki sem ga še imel na vozu v kovčku. Hlastno sem ga približal ustom, jesti pa ga nisem mogel. Na poti mi je žal splesnil. Niti konj ga ni hotel poskusiti, ko sem mu ga ponudil. Hudo je, pa bo moralo biti dobro tudi tako, samo da smo zdravi in živi.
Približal se mi je domobranec Plenovcev Slavko iz Brezovice in mi na uho povedal, da so v gradu Humberk na oni strani Drave partizani. Ljudem ni treba praviti, da se ne bodo plašili.
Dolgo smo poleževali na travniku in postopali okrog cerkve. Ker je bil most čez Dravo zastražen po Angležih. Počasi so se vozovi le uvrstili in smo spet tako čakali, dolgo čakali v bližini podgorskega kolodvora. Končno se je začela premikati vrsta in zavili smo na dravski most mimo oboroženih angleških vojakov. Na drugi strani Drave pa nas je pričakalo bridko razočaranje. Že od daleč smo zagledali velik kup orožja, pušk in brzostrelk najrazličnejših vrst in kalibrov. Vsak domobranec se je tam moral ločiti od svoje puške, ki ga je tako zvesto spremljala na brezštevilnih pohodih in bitkah v obrambi ljubljene domovine. Zazeblo nas je pri srcu. Mnogi so imeli solze v očeh, ko so morali odložiti orožje. Čutili smo, da tukaj nekaj ni prav, ali kaj nam pomaga? Mala skupina domobrancev je tam srce trgajoče prepevala žalostne slovenske in domobranske pesmi.
Pred nami se je odprlo polje proti Celovcu. Na oni strani zelenice nas je pozdravila Marijina božja pot Žihpolje. Dolgi dan, ki ga ni bilo konca, pa še zadnje ponižujoče dejanje Angležev, nas je utrudilo. Zahotelo se nam je poleči kar tam ob cesti v visoko travo, tam počiti in zaspati, saj se je dan že močno nagnil. Pa so nam drugi svetovali, naj še malo vzdržimo in gremo naprej, saj je Celovec že blizu in tam bomo dobili prenočišča.
Pri vasi Kamen pa so ukazali našim vozovom zaviti s ceste na levo. Tam so že stali oboroženi angleški vojaki. Približal sem se enemu in mu skušal nekaj dopovedati, pa me je gledal odsotno in niti ni trenil z očmi. Seveda me ni mogel razumeti, saj mu nisem govoril po njegovo.
Ti oboroženi vojaki nam niso šli v račun, pa so nam razlagali, da so potrebni, da nas zavarujejo pred partizani, da ne bi koga ugrabili. Tako smo neradi zavili na Vetrinjsko polje, že skoraj brez volje in utrujeni do smrti. Bogve, če se je takrat kdo spomnil, da smo pred 25 leti tudi pomladi zavijali na to polje na majniških izletih. Takrat tudi študentje, polni upanja, da bo naša vesela prisotnost pomagala k osvoboditvi slovenske Koroške. Ni jih bilo malo med nami. Nocoj pa smo utrujeni na smrt.
Komaj je voz obstal na vetrinjskem polju, sem se ulegel ob njem na gola tla. Še sem slišal obupane krike soproge profesorja Lavrenčiča: "Zato sem zapustila Ljubljano, da bom tukaj ležala na golih tleh pod milimi nebom!?" Nisem imel več moči, da bi jo tolažil. Že me je premagal spanec na vetrinjskem polju.

Boris Koman