Iz knjige Stanka Petelina "Krajevna skupnost Podpeč-Preserje v NOB"

str. 213

PRVE BELOGARDISTIČNE ENOTE

Omenili smo že, da je do prvih spopadov med borci 12. bataljona Ljuba Šercerja in še neorganiziranimi belogardisti prišlo konec maja in 1. junija pri Sv. Vidu, da je škof Rožman takrat že imel obdelano zamisel o belogardistični milici in da je to misel podprl tudi general Mario Roatta, komandant italijanske 2. armade , v svojih smernicah za julijsko ofenzivo.
Organizatorji bele garde so videli že med ofenzivo, da se jim ponuja edinstvena priložnost za uresničitev njihovih namer, kajti partizanska vojska je bila, vsaj po njihovem, razbita in jih pri njihovem početju ni mogla kdove kako motiti, po drugi stani pa so italijanski okupatorji s strahovitim nasiljem, ki so ga uganjali med ofenzivo, marsikoga, če prej ne bi hotel sprejeti italijanskega orožja v roke, tako prestrašili, da je bil pripravljen na vse, samo da mu ne bi bilo treba v internacijo oziroma da bi ostal živ. Ko so sprejemali puške, so se mnogi od njih tolažili, da gre za neke bolj ali manj fiktivne vaške straže in da se jim s partizani ne bo treba spopadati deloma zato, ker partizanov skorajda ne vec, pa tudi zato, če jih bodo partizani razumeli, da so bili k temu koraku prisiljeni, kajti v nasprotnem primeru bi se jim Italijani maščevali. Kasneje pa so ugotovili, da je bila to le slaba tolažba ...
Ce si bomo sedaj nekoliko podrobneje ogledali, kako je potekalo ustanavljanje bele garde v sosednjih krajih, bomo to storili zato, da bi bralec znal ceniti zavest naših takratnih občanov, ki so se uspešno upirali tozadevnim poskusom vse do pomladi 1943.