Stric Gustl je prpovedoval, da sta prišli k njemu dve iz Šentvida, da bi pričal za njunega brata. Avguštin ga je dobro poznal, ker sta bila skupaj zaprta po koncu druge svetovne vojne v Škofovih zavodih. Ta Šentvidčan je nosil hrano iz kuhinje. Kuharice so mu dale nekaj za jesti. Ker pa je bil obupno lačen, se je preveč najedel in mu je počil želodec. Zavili so ga v nekaj in ga zakopali kar v gnojno jamo. Stricu so prišle solze v oči, ko je pripovedoval o tem.
Sicer pa je stric služil v Velikih Laščah v posadni četi, ki je varovala progo Ljubljana–Kočevje. Posadna četa je bila del velikolaškega bataljona.
Sicer pa je pripovedoval tudi o Kostenu iz Metnaja, ki pa je služil v Rupnikovem udarnem bataljonu v Cerknici in na Rakeku. O njem je stric pripovedoval že pred dvema letoma, ko smo se oglasili pri Sadarjevih v Zaborštu. Zdaj je Franc Kosten že pokojni.
Ta Metnajčan je pripovedoval, da so nekoč ulovili nekega partizanskega kurirja. Ta jim je povedal, kako zavezniki mečejo orožje in opremo partizanom. Ko priletijo zavezniška letala, partizani zakurijo kres in zavezniki vedo, kam morajo odvreči opremo.
Solze so prišle stricu Avguštinu na oči tudi, ko je pripovedoval o tem, kako so zažgali Rojščekovo hišo v Petrušnji vasi. Vsi otroci so ležali v hiši na tleh, medtem ko so švigale krogle skozi okna. Cankarjev bataljon je napadal Šentvid. Tega so branili mladi domobranci iz višnjegorske čete. Tem so rekli Marijin vrtec, ker so bili vsi zelo mladi. Kljub temu jim je uspelo obraniti Šentvid. Meničaninov bataljon se je namreč boril v Trebnjem.
Kar se tiče Meničanina, je stric rekel, da so ga ubil domobranci sami, ker jih je preprosto preveč gonil v boj.
Ko sem mu omenil Stamenkovića, je rekel, da ga je ta uril v Ljubljani.
Na vprašanje, ali se ima domobransko uniformo, je rekel, da so jih slekli že v Radovljici in jim dali neke razcapane ustaške uniforme, v katerih je uši kar mrgolelo.
Zapisal Miha Rus 5. 2. 2006