PRIPOVED JARCOVE ŠTEFKE:

Očeta Jarca, očeta Štefke Tekavčič, so ložanski terenci opominjali, ker se je izjasnil, da poboji kmečkih gospodarjev ne vodijo v pravo smer. V začetku so ljudje delali složno proti okupatorju, saj so na primer preusmerili vagon z municijo na Drenov Grič in ves tovor orožja in municije preusmerili proti Zaklancu naprej v hrib. Verbič in Blažev Martin sta Jarcovi Štefki naročili, da naj Miclnovima sestrama, ki sta hodili v Ljubljano, naroči, da naj pride oče domov na Log, sicer se bo družini slabo pisalo. Oče Jože Jarc je namreč delal v tovarni Zmaj in je ostal čez noč v tovarni v Ljubljani. Miclnovi sta res naročili Jarcu, da se vrne na Log in ta se je vrnil. Kaj so se domenili potem, Štefka ne ve.
Ljudje so hodili spat v šolo, ker so se bali nasilnih partizanov, ki niso izbirali sredstev. Tako je Dolomitski odred 9. oktobra 1942 ponoči šolo napadel. V soli je bila posadka vaške straže in precej civilistov z Loga. Obrambo je vodil Blažonov Dorče. Imeli so le malo orožja in municije, zato je bilo izrecno navodilo, da se morajo samo braniti. Štefka je pripovedovala, da so se že pripravljali na smrt, ker so vedeli, da partizani z njimi ne bodo imeli milosti. Zato je očetu večkrat rekla, da naj prihrani kakšen metek za njih. Enkrat je že mislila, da je prišel trenutek smrti.
Borba je trajala celo noč, vmes pa sta bili dve pavzi. Na koncu druge pavze so že pričakovali ponovni partizanski napad, pa se ni dolgo nič zgodilo. Na začetku tega predaha je v prostore priletela bomba Blazonovemu Doretu ravno na prsi. Ta je bil tako priseben, da jo je vrgel nazaj skozi okno. Očitno je ubila poveljujočega: zjutraj so na plotu zagledali namreč cloveske možgane.
Štefka je rekla, da so se napadalci strašno drli, ko so napadali postojanko vaških stražarjev.
Na sliki, na kateri je skrajno levi moj stric France Rus, je na desni neki vaški stražar iz Žabnice, ki pa se je med napadom tako ustrašil, da je celo noč hlipal in hotel domov.
Ko so vaški stražarji zasedli šolo, so kmalu uvedli policijsko uro, Gospod, ki je delal na železniški postaji na Logu, se je s kolesom vračal z Vrhnike. Ker ni vedel za policijsko uro, se ni ustavil na stražarjev »Stoj«, zato ga je ta ustrelil. Pokojni Dolfe Rupnik, naš sosed, ki je pomiloščen kot mladoletni domobranec, se tudi ni strinjal s tem ubojem.