SIMO DUBAJIĆ: ZLOČIN, GREH IN KESANJE (odlomki iz knjige)

PRI GENERALU SCOTTU

V Kobaridu nas je povsem nepričakovano prisrčno sprejel brigadni general, komandant tankovske brigade z oznako »jeklena pest« (steel fist). Pokazal je zemljevid z vrisanim položajem in hitro pokazal razlog za svoje gostoljubje. Izvidniki so mu predali poročilo, da je na zavojih Breta Sopra, štiri kilometre vzhodno od Predilskega jezega, planinskega jezera južno od Trbiža, predhodnico njegove gardijske brigade zaustavil ogenj nemške obrambe. Ukazal je, da tja pošljejo okrepitve. Prosil me je, da se od Plesa obrnem proti Trentu na poti v Kranjsko Goro, in da pošljem pešadijsko patruljo partizanskega značaja moči enega odreda, in sicer iz vasi Trento do Breto Sopra, da s planine pride za hrbet nemški zasedi.

Zdaj več nisem prepričan, ali je bil prevajalec tukaj Srečko Freundlich ali Duka Julijus ali kdo drug od naših Židov, ki so angleško ali nemško govorili kot srbsko. Pozorno sem ga poslušal, vzel vrisani odsek in pivo, ki nam ga je prinesel pribočnik. Dogovorila sva se za skupno delovanje do Rateč, potem pa naj bi se spet srečala, če bi bilo potrebno. Ali pa bo on prišel v Rateče, na našo staro mejo z Italijo, na ozemlju njihove okupacijskega območja v Italiji.

Na zemljevidu to ni bilo videti tako težko, v resnici pa se je izkazalo za skoraj nemogoče. V tistem trenutku, potem ko sem poslušal njegove nasvete kot povelja, sem se lahko vrnil do novega mostu v Kobaridu. Takrat je bil enajsti brigadi dovoljen prehod in nadaljevanje vsiljenega marša na sever. Zasledujoči odred je se pri Bovcu obrnil na vzhod, proti Trenti in  kraju Na logu, pod samo zahodno vznožje Triglava. Tako moj spomin skrajšuje in zaokroža tisto množino podrobnosti vojaške solidarnosti in iskrenosti, negotovosti, nemira in bojazni.

Daleč, tam v Julijskih Alpah, je kdaj pa kdaj eksplodirala kakšna minometalska granata in verižni odmev se je lomil med skalnatimi gorskimi vršaci. Pred menoj je, pri izviru čista kot kristal, tekla Soča. Prek nje napol uničeni mostovi. Ob toku izvira brbotave rečice nad gornjo Trento smo pohiteli z izvidovanjem Vršiča. Vse poti so bile zakrčene s snežnimi zameti in nismo mogli po njih, dokler ne bi odstranili te ovire od kote 1416, približno dva kilometra ceste, do mejne karavle, kolikor se vidi. In ne vem koliko še v daljavo za mejo, proti Kranjski Gori, tam v nerazpoznavni kotlini.

»Mehanizacija za kidanje snega, kje jo imamo?« je vprašal Boško.

»Treba je uporabiti ujetnike iz Tolmina.« sem rekel.

»Hitro s kamioni pripeljite sem tristo Švabov!« je dovolil Šiljegović.

»To je premalo!« sem nevsiljivo in zadržano predlagal svojemu dragemu komisarju.

»Konji ...« Boško se je spomnil komore enajste brigade in njenega komandanta Guve. »Ni se jim mogel odreči niti na Grobniškem polju niti po zavzetju Trsta. Zdi se, da bi nam zdaj prišli prav. Tudi tisti iz kobilarne Lipica, med Bazovico in Sežano. Kaj, če kdo od ujetnikov pobegne v Kranjsko Goro in nas Švabi pričakajo? Tega se bojim ...« je naglas razmišljal Šiljegović.

Nisem se mogel zadržati, da ne bi rekel:

»Mislim, da bi to lahko pravočasno naredili ujetniki iz Tolmina. Vendar vseh 3.000!«

Boško me je ostro ošinil s pogledom: »Oni bi pobegnili!«

Vračamo se Na Log, izčrpani od utrujenosti. Imel sem občutek nemoči pred jutrišnjim dnem in se bal sna. Vojaki so nalagali na ogenj, da se ogrejejo: sedeli so okoli ognja in spali. Hiše so bile polne. Kaj takega tukaj niso pomnili še iz prve svetovne vojne in Daskalovićeve bitke za Kobarid.

Dolgo v noč so ječala Triglavova ledja, s katerih je padala zaledenela skorja. Zamolklo so se trgali slapovi snežnih plazov in odmevali kakor grom iz globokih nedrij zemlje. Nisem mogel zaspati, ker me je vznemirjalo odmerjeno odštevanje načrta operacije. Nisem vedel, da bo to epopeja ob samem koncu vojne.